Prvi dan

Neke mrzle novembrske noči je po Podritju pohajkoval Kretenograf oziroma Grafi, kot se je klical sam. Drugi ga pa niso klicali tako, ker ga nihče drug pač nikoli ni poklical. Bil je zaprisežen samotar, in tega niso zmotili niti pretresljivi (čeprav povsem nezanimivi) dogodki preteklega dne. Nihče ni vedel od kod prihaja, kako se piše ali koliko je star. Zato si je lahko privoščil, da je obdržal navado iz otroštva. Ta navada, nekateri so ji rekli razvada, je bila, da je nase vedno gledal kot na mladega človeka. V resnici bi njegovi sivi lasje razkrivali drugačno zgodbo, ko bi jih še kaj imel. Ker pa jih nima, ga je najbolje poimenovati mladi Grafi, kajti karkoli drugega bi ga morda lahko razjezilo, tega pa si nikakor ne želimo.

Ko je mladi Grafi s počasnimi koraki hodil po Podritju, so mu misli kot bliski švigale sem in tja, in imel je občutek, da ima parni stroj namesto glave. Tisto, kar je v resnici imel na glavi, je bilo po sposobnostih pravzaprav bolj podobni opeki. In to ne kakršnikoli opeki, ampak prav tisti rdeči opeki modre barve, ki je padla z zidu med gradnjo novega bloka. Ne ve se kje je tista opeka končala, ampak splošno sprejeto je mnenje, da ne na Grafijevi glavi. Vseeno pa mu je bil parni stroj bolj všeč kot opeka, zato je kljub občutni napačnosti obdržal to mnenje. Nato je celoten stroj pognal in se vrgel v težak razmislek. Razmišljal je o svoji preteklosti, o svojem življenju in svoji usodi. Na koncu upoštevajoč skoraj vse faktorje sprejel odločitev, da se ne bo več sekiral. Za prav nič na svetu. Ne za dolgočasne pretekle dogodke (ki jih tu ne bomo omenjali), ne za naravne zakone (prav posebej ne za drugega, ki bo kmalu omenjen), ne za divjo in zanimivo prihodnost (ki pa jo bomo omenili malce kasneje). Žal pa se ni odločil, da se ne bo sekiral za čas, in ravno ta odločitev (ali pa pomanjkanje nje) se je izkazala za usodno.

Pogledal je torej na uro in se zgrozil. Zgrozil se je, tako kot se je zgrozil vsakič, ko je pogledal na svojo novo uro. Že od malega se je bal digitalnih ur. Nekoč je videl, kako je digitalna ura pojedla traktor, in takrat se je zgodilo dvoje. Odločil se je, da nikoli ne bo postal traktor, in ta odločitev je sicer v veliki meri vplivala na njegovo poklicno kariero, ne pa na to zgodbo. Druga, pomembnejša stvar (no, tudi ta ni nevemkako pomembna, če smo odkriti) pa je, da se od takrat boji digitalnih ur. In prav tako je v dar dobil od svoje zlobne žene, ki grozi z ločitvijo, v primeru da Grafi ne nosi te ure. Dejstvo, da se je njegova žena ločila že pred petimi leti, je zanj sicer bilo precej pomembno, ampak ga gladkomalo ni upošteval. Vendar pa je bil v njegovi vsakdanji grozi tudi kanček presenečenja. Ne takšnega presenečenja, kot ga doživi človek, ko mu zobozdravnik pove, da mu mora namesto ene same vstaviti pet plomb, ampak bolj takšno presenečenje, kot ga ob istem stavku doživi človek s tremi zobmi. To ni tisto presenečenje, ko pozabite zapreti usta, ampak ko pozabite, da sploh imate usta. Verjetno se sprašujete, kakšno je to presenečenje bilo. No, strašno strašna digitalna ura je kazala 0.37. Presenečenje pa tako, porečete. Vendar vsak, ki se je že kdaj ob 37 minut čez polnoč sprehajal po Podritju, dobro ve, da … Ne. 0.37 je tista in točno tista ura, ob kateri so Podritniške ulice prazne kot gobe po dežju. Um, ne, pardon, napačen pregovor. Prazne kot prostor med jedrom in elektroni. No, saj niti ni važno, ulice so prazne. To je eden izmed zakonov narave, po mnenju učenjakov drugi najpomembnejši. Grafi je večkrat razmišljal o tem zakonu, prekršil pa ga ni niti enkrat samkrat. Vendar kljub vsem razmislekom stvari ni prišel do dna. Sprevidel je, da je tu vmešan še kak njemu neznan naravni zakon.

Ker pa se danes ni sekiral za naravne zakone, ne za Drugega ne za Neznanega, je poskušal vnovič. Zagnal je svojo parno opeko, vdihoval je zrak kot lokomotiva in tudi v ušesih mu je piskalo kot lokomotiva. Dejstvo, da obstaja več parnih kot opečnih lokomotiv, je imel za še en namig o pravilnosti njegovega mnenja o parnem stroju in opeki.

Tokrat so se mu vzroki ponujali kar sami. Med vsemi najočitnejši je bil eden, ki je bil tako dober, da ga je poimenoval. Žal mu je ob vsem tem premišljanju zmanjkalo procesorske moči in ni mogel najti niti enega, še tako slabega imena za ta razlog. Zatorej ga je imenoval kar Razlog. Ta veliki in vsesplošni Razlog pa je bil, da se vsi dolgočasni žuri takrat končajo, dobri pa komaj dobri razmahnejo. Nič posebnega, ampak za mladega Grafija je bil to eden največjih intelektualnih prebojev. Ta Razlog je preživel celo misel, da Grafi še nikoli ni bil na žuru, naslednja, namreč da v Podritju sploh ni žurov, pa na Razlogovo veliko srečo ni vstopila v Grafijev stroj. Izognila se mu je v velikem loku, izvedla luping, ki se ga nebi sramoval niti kak Eurofighter Typhoon, in se blizu ušesnih izpušnih šob pridružila predhodnici.

Ob vsem tem razmišljanju pa je Grafi prišel do svojega doma. Povzpel se je po zavitih stopnicah, in ker je bil rahlo, čeprav ne povsem, sestradan, je takoj zavil v kuhinjo. V hladilniku je našel samo nekaj stare salame, na pultu pa še malo kruha. Iz tega si je napravil sendvič, natresel svojemu psu svežih briketov in se usedel za mizo. Ko pa je pojedel prvi grižljaj, je vstal, si natočil poln kozarec vode in ga odnesel na mizo. Tam pa ga je čakalo novo presenečenje. Za razliko od prejšnjega je bilo zelo blizu presenečenju človeka, ki izve da mu bodo prevrtali pet zob. Njegov krožnih je bil namreč prazen, pes pa se je oblizoval in ga prijazno, prav priliznjeno gledal. Že je mislil planiti nadenj, pa se je ravno sredi skoka spomnil, da se ne sekira. Torej se je v zraku obrnil, prekršil nevemkateriže naravni zakon in padel nazaj točno na mesto odriva. Vedel je, da je njegov hladilnik prazen, ampak še vedno se ni sekiral. Vzel je največji nož iz predala in prav priliznjeno gledajočemu psu prav priliznjeno prerezal vrat (pri tem je skrbno pazil, da niti kaplja krvi ni padla ne nanj ne na mizo). Nato ga je povsem mirno, brez sekiranja (in tudi brez seciranja, ker je bil pač utrujen in tudi lačen) pojedel. Krožnik je potem pospravil v pomivalni stroj, z mokro krpo pobrisal kri po tleh in se odpravil spat.

Drugi dan

Zjutraj se ni zbudil. Ni imel nobenega vzroka, da bi se, zato je kar naprej spal. Službe ni imel že od takrat, ko so ga kot raznašalca pošte (po njegovem mnenju) neupravičeno odpustili. Zaradi majhnega nesporazuma je nekoč, ko so mu rekli »Raznesi pošto«, namesto pisem in pošiljk s pomočjo manjše bombe raznesel kar celo poštno poslopje. To seveda pri njegovih sodelavcih ni sprožilo vala navdušenja, je pa vodilo do njegove odpustitve. Pritožil se je nadrejenemu, saj je vestno opravil svojo nalogo (ki je bila sicer v nasprotju z ustavo in še nekaterimi podobnimi neumnostmi, pa kaj zato), ampak ker ga je ravno taisti nadrejeni odpustil, ga to ni pripeljalo ravno daleč.

Tako je Grafi ob osmih zjutraj spal, in ob devetih nič drugače. Niti močni sončni žarki ga niso zbudili, vendar ne zato, ker je tako trdno spal, ampak zato, ker jih ni bilo. Do večje spremembe je prišlo šele ob dvajset čez devet, ko se je obrnil na desni bok, potem pa spet dolgo nič. Do še večje in predvsem bolj zanimive spremembe je prišlo ob pol enajstih, ko se je spet obrnil v desno, čeprav je že bil na skrajnem desnem robu postelje. Malce je zanihal, nato pa z zamolklim pokom štrbunknil na tla. To ga je skoraj zbudilo, vendar je njegova močna volja zmagala in kar v snu se je splazil na posteljo. Temu je sledilo še nekaj burnih dogodkov, kot na primer izredno zanimiv zasuk v levo in manj zanimiv dvojni salto z obratom za tristo sedemindevetdeset stopinj. Pri tem je dejstvo, da se je obrnil ravno za cel krog in toliko stopinj, kolikor minut po polnoči je včeraj prišel domov, popolno naključje. In po še enem obratu, tokrat presenetljivo brez kakršnihkoli cirkuških trikov, se je ob poldne končno zbudil.

Ni se zbudil z grozo v očeh, kot bi morda sklepali po dogodkih prejšnjega dne. V njegovih očeh tudi ni bilo zaznati popolne mirnosti in spokojnosti, kot bi nekdo pričakoval po njegovih najnovejših sklepih. V njegovih očeh pravzaprav ni bilo nič, ker jih sploh ni mogel odpreti. Celo noč je slabo spal, saj so ga mučile strašne nočne more o nekem psu, ki ga hoče ubiti, in to celo do smrti. Ko je sedaj razmišljal o tej nočni mori, se mu nekaj zazdelo nenavadno. Ubiti do smrti… ali je sploh mogoče nekoga ubiti, ne da bi to bilo do smrti? Odgovoril si je, da ne, ob tem pa prezrl celo dejstvo, da nihče še nikoli ni imel dnevnih mor. Vendar se ni sekiral.

Pogumno je vstal, se pretipal do kopalnice in si umil obraz. Sedaj je počasi odprl oči, in v njih se je nekaj prikazalo. Počasi, brez hitenja, se v njegovih očeh ni prikazala mirnost, pa tudi nemir ne, prikazala se je utrujenost. Vendar jo je Grafi s precej mrzle vode spral iz oči, tako da so te bile sedaj popolnoma prazna. In ne samo to, zdelo se mu je, da se praznina njegovih oči širi po vsem telesu, in kmalu je dosegla želodec. Ta je glasno zakrulil in s tem svojemu lastniku dal znak, da že dolgo ni jedel nič drugega kot tisto zanič žival prej spanjem. Odšel je v kuhinjo, kjer ga je prijazno pozdravil prazen hladilnik, od tam pa v trgovino. Seveda je bila razdalja od njegovega doma do najbližje trgovine, ki je znašala sedemintrideset metrov, popolno naključje. Edina druga razlaga je bila ogromna zarota s ciljem uničiti industrijo krofov, ampak Grafi ni bil privrženec teorij zarote. Kot ponavadi je šele v trgovini ugotovil, da je pozabil denarnico, zato je stekel domov ponjo. Ko pa se je vrnil, je našel trgovino zaprto, okoli njega pa precej policijskih avtomobilov. Hitro je zbežal, samo zato, ker se mu je bežanje pred policijo zdelo zelo zanimivo. Po nekaj sekundah teka na življenje in smrt je spoznal svojo zmoto in se napotil proti drugi trgovini. Ta trgovina je bila natanko na tisti razdalji, pri kateri ne veš, ali je bolje iti z avtom, kolesom ali peš. Za marsikaterega bi bila to težka odločitev, vendar ne za Grafija, kajti on se ni sekiral. In ne samo to, tudi avta ali kolesa ni imel. Tako se je peš odpravil v drugo trgovino, nakupil malo nekaj hrane (in nič drugega, saj ni ženska) in se vrnil domov, da bi si pripravil kosilo.



Po kosilu si je privoščil zaslužen počitek. Njegovi počitki so bili po njegovi stari razmeroma kratki, in tudi tokrat se je odločil, da se bo ravnal po njej. Že po dobrih petnajstih minutah vstal, vključil TV sprejemnik in počakal, da mu pes kot po navadi prinese copate. Tudi pes se je krčevito oklepal svoje navade, vendar mu je njeno izpolnjevanje tokrat preprečila precejšnja težava, njegov lastni neobstoj. Zato je Grafi kar obsedel na kavču, in prvič mu je bilo žal, da je pojedel tisto leno kepo dlake. Bil je prepričan, da je to tudi zadnjič, a se je motil. Hudo motil.

Še isto popoldne si je namreč zaželel sprehoda, in veliko lepše se je sprehajati s psom kot pa povsem sam. Takrat mu je bilo zopet žal za tisto vrečo bolh. To pa še vedno ni bilo vse. Tisti trenutek, poln obupa, strahu groze in še enkrat obupa, ko bo najbolj pogrešal svojega psa, bo šele napočil. In napočil bo kmalu. Zelo kmalu. Pravzaprav, še prej kot kmalu. Napóčil bo zdaj.

Zdaj. Trenutek je napóčil. In póčil. In odpóčil. In dokončno minil, kajti Grafi se je odločil, da se ne bo sekiral, niti za ubogega, majhnega, prijaznega Rotweilerja, ki ga je včeraj povečerjal. Sedaj pa poglejmo, kaj se je res zgodilo v tistem trenutku, polnem raznih od psihično bolnih psihologov izmišljenih čustev. Zgodilo se je troje za Zemljo neizmerno pomembnih stvari:

Zvezda z imenom FN-26544 je porabila svoje fuzijsko gorivo, se sesedla in eksplodirala kot supernova. Za Zemljo je to pomembno le zato, ker bo majhen drobec snovi iz te eksplozije čez 15 milijard let nespektakularno padel. Spektakularno pa ne bo zato, ker bo 10 milijard let prej eksplodiralo Sonce in spotoma pojedlo Žemljo, pardon, Zemljo.

Na Soncu je prišlo do novega izbruha, ki je čez nekaj ur ohromil večino zemeljskih satelitov. Večina ljudi zato ni mogla preko satelitske televizije spremljati tekme med Anglijo in Avstralijo v kriketu. Vendar pa niso ničesar zamudili, saj je letalo, s katerim je letela Angleška ekipa v Avstralijo, zaradi pomanjkanja satelitske navigacije strmoglavilo. Na srečo so vsi igralci preživeli, ker zaradi pomanjkanja taiste satelitske navigacije niso pravočasno našli letališča.

Kretenograf je pomislil na svojega psa. Samo pomislil, potočil solzico ali dve, potem pa se je spomnil svojega velepomembnega sklepa in nadaljeval gledanje oddaje o mučenju živali.

Ste morda res mislili, da je že sama misel na svojega prisrčnega psa (ja, je pomislil, želodec je blizu srca) Grafijo priklicala solze v oči in čustva v možgansko skorjo? To ste se zmotili. Pravzaprav je vsa ta groza izvirala iz tega, da je kožo mrtvega psa pustil na kavču, in komaj zdaj jo je opazil. Ni vedel, kako jo je spregledal, ampak bila je tam in nič kaj nežno ni dišala. Pobral jo je, da bi jo odvrgel v smeti, pri tem pa je opazil, da je pod njo majhen listek. Na listku je nekaj pisalo, ampak ni imel očal, da bi to prebral. Poklical je psa, da bi mu jih prinesel, a glej ga zlomka, ta sicer zvesti prijatelj se mu je zopet izneveril. Grafi je torej vstal, si šel po copate, si jih prinesel nazaj h kavču, si jih obul, zopet vstal, šel po očala, jih prinesel h kavču in si jih nataknil. Nato je pogledal, kaj piše na listku. Pisalo je:

"Kretenograf, ti si bedak!"

Nič novega, že večkrat so ga vsi nevoščljivi ljudje zmerjali. Teh ni bilo malo, kajti vsi so mu zavidali pomanjkanje službe, žene, tašče in podobnih sitnosti. Vendar pa je nekaj novega ležalo na drugi strani lista. Z majhnimi, poševnimi črkami je izgledalo, kot bi ga napisala ženska roka, in to zelo na hitro ali pa na neravni podlagi.

"Danes zvečer, 00.37, pred banko."

Na tem mestu je koristno omeniti, da je banka v Podritju središče družabnega življenja. Vsi bančni ropi, goljufije, ugrabitve in tudi umori se zgodijo tam. Grafi je imel celo privilegij, da je živel blizu banke (morda ste uganili, da je bil ravno 37 metrov oddaljen od nje), in se je lahko vseh prireditev udeleževal brez avta (kot bogati Podritčani), kolesa (kot malo revnejši Podritčani) ali vesoljske ladje (kot najrevnejši Podritčani). Torej ni bilo nič nenavadnega, da bi se kdo želel z njim sestati na tistem mestu. Veliko bolj nenavadna je bila ura, kajti ob tej uri nihče ne hodi po Podritju, torej se tudi nihče ne sestaja. Najbolj nenavadno od vsega pa je bilo, da se sploh kdo hoče srečati z Grafijem. No, zakaj pa ne, je pomislil, in pojedel še kožo svojega psa.

Zvečer se je lepo oblečen, v skoraj novem suknjiču in precej bolj skoraj novi kravati, odpravil ven. Točno, ko je njegova strašno strašna digitalna ura pokazala 0.37, se je primajal k vhodu v banko, na široko odprtem. Na tem mestu je koristno povedati, da je bila v Podritju navada puščati banko odprto, ker naj bi to bistveno pripomoglo k varnosti. Glavni prednosti sta bili dve: tatovi (temelj podritskega gospodarstva) so imeli lažje delo, banki pa ni bilo treba vsak dan kupovati novih vrat. Grafi se je postavil ravno med vrata in vneto gledal proti bližnjemu vogalu. Ura je kmalu pokazala 0.38, nato 0.39, potem je iz Grafiju neznanega vzroka preskočila na 0.46, nato spet 0.47, nakar je to zanimivo početje nadaljevala z istim tempom.

Po 15 minutah čakanja se je Grafi naveličal tega prelepega opravila in se prav počasi odmajal domov.

Tretji dan

Tretji dan je imel Grafi za zgodnje vstajanje ravno toliko razlogov kot Drugi dan, torej približno natančno nič. Ko je okoli enajste ure končno premaknil ude in se z veliko muko prebil do kopalnice, se na hitro osvežil, pa je začel razmišljati.

Na njegovi lestvici priljubljenosti je razmišljanje že davno izgubilo brezupni boj za predzadnjo stopnico, kajti prehitela ga je celo skrb za psa. Zdaj pa, ko ubogega kužka ni več med nami (Bog naj se usmili njegove grešne duše), pa je razmišljanje zasedlo njegovo mesto. In ker je zjutraj običajno moral peljati psa na sprehod, tokrat pa ga ni mogel, je pač prešel na naslednje opravilo in pognal svojo opečnat parni stroj v polni tek.

Če se človek, kot je Kretenograf, odloči, da bo nekaj časa razmišljal, bo pač nekaj časa razmišljal. Od te namere ga lahko odvrne le najbolj skrajna situacija, na primer požar ali pa precej boleč pristanek vesoljske ladje v njegov popek. Čeprav se tisti trenutek nobena od naštetih stvari ni zgodila, pa je Grafi vseeno takoj ustavil svojo opeko. Po kratkem razmisleku je namreč ugotovil, da nima o čem razmišljati. Zavil je v kuhinjo, si ocvrl jajce, ga vrgel v koš in pojedel lupino.

Med odločanjem, kaj si bo skuhal za kosilo, pa se je nečesa spomnil. Spomnil pa se je treh stvari: nečesa pomembnega, nečesa čudnega in nečesa nemogočega. Ko bi bila njegova parnostrojna opeka v polnem teku, bi takoj vedel, za kaj gre, ker pa ni bila, je zato porabil kar nekaj minut. Zaključil je, da je to ena in ista skrivnost, namreč zakaj je včeraj zvečer njegova ura preskočila iz 0.39 na 0.46. Kam je izginilo tistih sedem minut? So ga ugrabili vesoljci? So mu izbrisali spomin? Čeprav njegov spomin ni bil kaj dosti vreden, je bil Grafi vseeno ponosen nanj, saj je bil vsaj njegov. Ali zdaj ni več njegov? Porajala so se mu vprašanja, in bolj kot je poskušal odgovoriti nanje, več novih je prihajalo. Kdo bi sploh pustil listek v koži mrtvega psa? Kako in kdaj je prišel tja? Kdo je ubil Kennedyja? Kaj bo danes jedel za kosilo? Na prav nobeno od teh vprašanj ni dobil odgovora. Domneval je, da bi v razmišljajočem načinu delovanja parnoopečnega stroja lahko odgovoril vsaj na katero izmed teh, ampak glava se pač ni hotela zbuditi. Se bo že kdaj drugič s tem ubadal, je pomislil, in se odločil, da bo za kosilo jedel ribo.

Grafi je bil zasvojen z morsko hrano. Na morje je hodil le zaradi svežih lignjev, pa solat s hobotnico, tudi raznih rakov se ni branil, ampak najbolj v slast so mu šle ribe. Pa ne samo to, da so ribe odličnega okusa, tudi zdrave so, in za Grafija nič na svetu ni bilo pomembnejše od zdravja. Večni nezadovoljneži so mu oporekali, češ da so bili potniki na Titaniku odličnega zdravja, pa so vseeno pomrli, je gladko zavračal z argumentom, da so umrli zaradi prehlada (Če bi jedli ribe, bi verjetno preživeli v ledenomrzli vodi, ali pa bi jim celo zrasle škrge), kar zagotovo ni znak dobrega zdravja. Zaradi svoje skrbi za zdravje se je skrbno izogibal jabolkom, saj nikakor ni želel odpoditi svojega zdravnika, dobrega prijatelja Slavka (njegovo pravo ime je sicer Burekoslav, ampak gledati, kako se ljudem cedijo sline vsakič ko slišijo tvoje ime, je prenaporno) . Pravzaprav ga je obiskoval skoraj vsak dan, ker je bolje preprečevati kot zdraviti, in Grafi si tudi zaradi brezštevilnih obveznosti ni mogel privoščiti bolezni. Vendar pa kljub tej rednosti, najverjetneje prav zaradi nje, Grafi ni bil Slavkov najljubši pacient (čeprav je bil edini; uvrstil se je namreč celo za vselejsesuvajoči se pisarniški AMD-jev računalnik). Zato mu je večkrat predpisal kakšno šibko zdravilo, le zato, da bi se ga znebil. Preobrat pa se je zgodil, ko so Grafija odpustili. Zdaj je imel še več časa za obiske pri zdravniku, kar le tega ni najbolj veselilo. Povabil je pacienta na kavo, medicinski sestri je naročil, naj v Grafijevo skodelico zlije nekaj kapljic strupa. Grafi pa zaradi skrbi za zdravje ni spil kave, ampak jo je raje prepustil Slavku. Ta pa, raztresen kot je bil (približno tako kot pošta po Grafijevem zadnjem delovnem dnevu), jo je spil in se čez nekaj ur zgrudil na domačem vrtičku. Ko je Grafi zvedel, da tudi zdravniki umirajo mladi, je izgubil vse svoje zaupanje vanje in raje sam skrbel za svoje blagostanje.

Ribe imajo še eno čudovito sestavino, fosfor, ki pospešuje razvoj možganov. Da bi Grafi v svojem življenju nadoknadil razliko do drugih ljudi, bi moral vsak dan pojesti kakšnih sedemdeset kilogramov rib, ampak tudi kilogram na teden je nekaj. Iz zamrzovalne skrinje je vzel osličev file. Ob tem se je zamislil, kako to da je morski oslič večji od morskega konjička, medtem ko je kopenski konj večji od osla? To vprašanje je dodal na seznam nerešenih vprašanj, ki mu je zdaj zasedal že štiri četrtine glave. Ribo je položil na vroče olje, počakal nekaj minut in jo pojedel.

Kmalu je začutil delovanje fosforja, kajti njegova strojnoparna opeka je zopet začela mleti. Tokrat se je tudi spomnil, o čem naj razmišlja, o dogodkih prejšnje noči, seveda. In bolj kot je razmišljaj, manj je vedel, in manj kot je vedel, bolj je moral razmišljati, da bi sploh kaj vedel. Po dobri uri takega produktivnega razmišljanja se je počutil kot Sokrat, ker je resnično vedel le to, da nič ne ve. Bil je izjemno ponosen na to ugotovitev, saj drugi še tega ne vedo.

Po vsakodnevnem ravnopravdolgem nakavčnem pokosilnem počitku (rad ga je tako imenoval, saj je zvenel učeno in prav nič lenobno) mu je kar naenkrat postalo dolgčas. Bil je tisti čas, ko si vsi televizijski delavci na počitku in so na sporedih same dolgočasne oddaje. Čeprav je imel satelitsko televizijo, ki jo oddajajo v krajih, kjer so odmor za kosilo že zdavnaj ukinili, pa tudi na tujih programih ni bilo nič zanimivega. Pravzaprav bi lahko rekli, poznavajoč Grafijevo znanje tujih jezikov (govoril je le materinega, ki ga pa žal ni razumel nihče drug), da so bile njemu na tujih programih zanimive le tiste oddaje, ki so jih črtali iz programa zaradi njihove neprimernosti za starejše od 5 let, in pa tiste, ki so jih ravno tako črtali zaradi neprimernosti za mlajše od 18 let. Grafi, ki je bil sicer biološko že precej čez osemnajst, se je namreč še vedno počutil kot kakšen petnajstletnik. Nič čudnega, da ni maral biologije.



Zopet je pomislil na dogodke prejšnje noči. Pomislil je na manjkajoče minute, nato na svojega ubogega bivšega kužka, potem pa na pričevanja tistih ljudi, ki trdijo, da so jih ugrabili vesoljci. Svoja pričevanja običajno dopolnijo in podkrepijo pod hipnozo. To je bila dobra ideja, in Grafi se je odločil, da bo obiskal hipnotizerja, hipnotizanta ali celo hipnotizista. Ni vedel, kako se reče človeku, ki nasproti sedečega človeka uspava (hipnozer, hipnotron, profesor,…), ampak zdelo se mu je, da je eden izmed prejšnjih izrazov pravšnji.

Seveda je kot vsako velemesto tudi Podritje imelo več zdravnikov, ne samo Slavka, in ni vrag da ne bi kakšen izmed njih obvladal te mojstrske veščine. Vseeno pa se je zaradi prekipevajoče življenjske energije Grafi odločil, da ga bo obiskal naslednji dan, popoldne pa aktivno preživel na kavču ob prenosu balinarskega derbija med Podritjem in sosednjim mestom, katerega ime ni primerno za mladino. Kako lahko rečem, da na televiziji ni nič zanimivega, ko pa je na sporedu najzanimivejša in najbolj razburljiva stvar v življenju vsakega patriotskega Podritčana? Na tem mestu bi bilo koristno poudariti, da kljub hitrosti, dokaj nenavadni za preprost Grafije um, odločitev za obisk hipno … hipno … no, tistega dohtarja ki te uspava, traja nekaj ur. In tako je Grafi zaključil svoj razmislek ravno ob tisti uri, ko so na treh različnih programih štiri različne stvari, od katerih bi Grafi najraje gledal kar vse. Seveda je brez pomišljanja vžgal televizijski sprejemnik, obrnil na balinanje, ki ga seveda ni smel zamuditi, si pripravil prigrizek in se usedel na kavč. Tako je minil še en dolg dan v Grafijevem kratkem življenju. Kako minljiv je človek proti materi Zemlji …

Četrti dan

Zbudil se je. Čez 13 ur in 37 minut je zaspal. Do sekunde natančno. Če vas zanima, kaj je počel ves dan, je dovolj podatek, da je ta dan bil nedelja.

Peti dan

Tokrat pa se ni zbudil. Pravzaprav se vsaj ni zbudil sam, ampak ga je zbudilo nekaj drugega. Zbudilo ga je tresenje zraka. To je bilo tisto nenavadno, ritmično in zelo moteče tresenje zraka, ki ga navadni smrtniki imenujemo zvok budilke. Grafi ga ni imenoval tako, ker se mu je karkoli v zvezi z bujenjem zdelo kot preklinjanje, in to je ena najgrših navad navadnih smrtnikov. Zvok budilke je pomenil, da se mu mudi. In to nikamor drugam kot k hipnotizerju (čeprav še vedno ni vedel, kako se mu reče, na listek si je zapisal hipnočlovek). V avtorjevo in bralčevo veliko presenečenje je bil najbližji hipnočlovek od Grafija oddaljen kakšnih 600m. To je navidez povsem nedolžna številka, vendar se globoko v njeni podzavesti skriva prežeča nevarnost. 600 metrov je namreč enako 0.37 angleške kopenske milje. Naključje? Ali globalna zarota? Grafi je bil še vedno prepričan, za je to le še eno naključje, verjetno zato ker ni znal preračunati metrov v milje, pa tudi če bi znal, bi bil prelen za to.

Po nekaj minutah hoje je prišel do hipnotizerjeve ordinacije. Še preden je vstopil skozi vhodna vrata je opazil gnečo v čakalnici. Brez štetja je vedel koliko ljudi je pred njim, zato se je mirno usedel na osemintrideseti stol. Po nekaj minutah čakanja ga je čakalo še nekaj ur čakanja, po njih še nekaj minut, nato pa je končno prišel na vrsto. Hipnotizer je bil starejši možakar nizke postave, s košatimi sivimi lasmi. Ravno te mu je Grafi zavidal, ker jih kot vemo sploh ni imel.

"Bova kar začela?"

"Bova, doktor. Ali kaj boli?"

"Ne, prav nič" je odvrnil zdravnik, in stranko posedel na stol. Nato mu je začel brati Lovca v rži in Grafi je v trenutku zaspal. Zdravnik ga je začel spraševati, in ko je prišel do usodnega večera, je Grafi začel pripovedovati svojo zgodbo.



"Čakal sem pred banko. Nisem vedel kdo se bo pojavil, niti kdaj se bo pojavil, niti če se sploh bo. In vendar se je. Prikazala se je ženska v svojih tridesetih, natančneje v osemintridesetem. Poklicala me je, in jaz sem šel za njo. Pogreznila sva se v tla, kjer se je odprl velikanski prostor. Ona je bila moja vodička. 'Tu proizvajajo marmelado' je razlagala. 'V sobi zraven jo vbrizgavajo v krofe. Paziti je treba, da je točno na sredini. Krof, ki nima marmelade točno na sredini, je slab krof.' Krofi, sem pomislil. Zarota. 37. Misli so divjale skozi mojo glavo. 'Bi lahko dobil krof? Za preizkušanje, seveda …' Odvrnila je: 'Počakajte, kmalu boste na vrsti'. Vprašal sem jo, zakaj delajo krofe tu pod zemljo, in dobil sem odgovor, da zaradi zaščite.

'Pred čim?'

'Pred sedemintridesetniki', gospod. Vsi Podritčani, stari 37 let, so se združili proti nam. Ne marajo nas, gospod Kretenograf'.

'Ampak', sem ugovarjal, 'saj jih imate vi prav toliko,'

'Jaz sem vohunka. Pomembno je, da vemo kaj sovražnik načrtuje. In želimo vašo pomoč. Zato smo vas pripeljali sem. Pomagali nam boste dokončno premagati sovražnika.'

'Kako pa?' sem bil radoveden

'Ko bo čas, boste izvedeli'

Tedaj sva se zopet znašla pred banko, ženska je odkorakala, jaz pa sem ostal. Nisem vedel, kam je šla, in tudi nisem želel vedeti. Želel sem si samo nazaj v svojo toplo posteljo, zato sem kmalu tudi sam odšel"



Grafi se je z šibkejšim glavobolom zbudil iz hipnoze in zaslišal prijetni hipnotizerjev glas: "Hvala, gospod Grafi, dovolj ste mi povedali. Izvolite posnetek najinega pogovora, imamo pa tudi pisni zapis, če želite."

"Ne, hvala, tako ali tako bi ga zgubil, in želim da te stvari ostanejo tajne" je odvrnil Grafi in odšel domov.





Ko se je Grafi vrnil z obiska pri hipnotizerju, je bil zelo dobre volje. Znebil se je svoje največje nočne more, zato si je privoščil malo zabave. Odpravil se je na sprehod po Podritju, po možnosti do kakšne gostilne, kjer bi v miru pokosil. Hodil je zelo dolgo, skoraj 38 minut, nato pa je našel eno ki mu je ustrezala. Nad vrati je na veliko pisalo Gostilna Pri parnem stroju, in Grafi je bolj zaradi imena kot izgleda gostilne vstopil vanjo. Vendar pa mu je tik pred vrati v glavo šinila še ena misel. Postal je, se ozrl naokoli, in usmeril pozornost na majhno zeleno tablico. Iz grla se mu je utrgal prediren krik, ki pa je kmalu utihnil, saj je Grafi od groze omedlel.

Iz nezavesti ga je zbudil lastnik gostilne z velikim vedrom mrzle vode. Čim je Grafi prišel k sebi, je bil precej zmeden, tako da nekaj časa sploh ni vedel kje je. To ga ni zelo motilo, saj mu je gostilničar ponujal tudi kozarček domačega žganja, ki ga je rade volje popil. Ta kozarček pa mu je zbistril pogled, tako da je zopet opazil majhno zeleno tablico na steni gostilne, in kratko malo zbežal. Tekel je, kar so ga nesle noge, dokler ni prispel do svojega doma, potem je še malo tekel, se varno zaklenil, še malo tekel, si pripravil kosilo, pretekel še par korakov in se dokončno utaboril na kavču pred televizijo. "Kar naj pridejo 37niki," je zamomljal sam pri sebi, "ali pa Turki, v svojem taboru se nikogar ne bojim!" Seveda mu je mati narava (ali pa tisti, ki sestavlja program na TVP) takoj pokazala, da se moti, kajti na vrsti je bila oddaja o pajkih. Ko je pogledal na spored, se je močno začudil, saj je bila naslednja na vrsti oddaja o proizvodnji krofov v Južni Ameriki, takoj zatem pa je sklenil, da se sploh ne bo več čudil.

Za Grafijev mladi um pa je bilo to preveč. Kljub svojem optimizmu je vedel, da si ne bo znal zapomniti dveh življenjskih pravil naenkrat. Moral je vzeti v roke papir in svinčnik in si zapisati:

Moja pravila za osebnostno rast:

1. Ne sekiram se
2. Ne čudim se
3.
4.
5.

Pustil se je še tri prazne prostorčke, za morebitne bodoče odločitve, in se spet posvetil prelepim pajkom.

Šesti dan

Obisk pri hipnotizerju je zelo ugodno vplival na njegovo Opeko. Kljub temu, da je ugotovil da je njegova glava dejansko bližje opeki kot parnemu stroju, je bil zelo zadovoljen, saj je vedel da stroji ne znajo razmišljati, o opekah pa nikoli ne moreš biti povsem prepričan. Če ne drugega jo je zdaj bolj spoštoval in jo začel nazivati z veliko začetnico. Kako mu je ta učinek uspelo ustvariti med govorom (pravzaprav je Grafiju to uspelo med govorjenjem samemu sebi, to je pa sploh zavidanja vreden dosežek) je pač druga zgodba.

Šesti dan je Grafi dodobra izkoristil nova spoznanja in se je odločil, da bo ukrenil nekaj v zvezi s krofi. In ker je Grafi človek, ki vestno spoštuje svoje odločitve, je že za zajtrk pojedel velik krof z marelično marmelado. Preostanek dopoldneva se je temeljito pripravil na akcijo: trikrat je poslušal posnetek svojega pripovedovanja pod hipnozo. Že ko ga jr prvič poslušal, se je zavedel, da ni opisal kako priti v podzemno tovarno krofov, in to je bil poglavitni razlog za to, da je kaseto prevrtel na začetek in posnetek poslušal še dvakrat. Žal pa ima večina zvočnih posnetkov eno veliko pomanjkljivost in ravno ta pomanjkljivost je tisti dan prizadela Grafija v vsej svoji moči. Ta pomanjkljivost pa je pomenila, da se tiste reči, ki na posnetku manjkajo med prvim predvajanjem, tudi v naslednjih dveh ne pojavijo. Seveda pa je Grafi to pomanjkljivost dobro poznal in jo tudi predvidel, in ne samo to, pripravljen je imel načrt kako jo premagati. Ta načrt se bo morda zunanjemu opazovalcu zazdel neuporaben, brezploden, morda celo neumen, vendar je bila glede na vse informacije, ki jih je grafi imel, to optimalna zamisel. Tudi Grafi je morda bil neuporaben ali brezploden, neumen pa nikakor ni bil, in ravno tako je bil njegov načrt zelo pretkan. Ker je vedel, da se pomembne reči ne bodo pojavljale na posnetku med drugim in tretjim poslušanjem, nikjer pa ni slišal da se ne bi mogle med četrtim, je posnetek zavrtel še enkrat. In glej ga zlomka, že takoj na začetku je odkril nekaj sumljivo pomembnega. Zazdelo se mu je točno tisto, kar je njegov načrt predvideval, torej da se mu bo med četrtim poslušanjem posnetka razodela velika skrivnost vhoda v podzemlje. Žal pa kljub pravilnosti njegove domneve o četrtem predvajanju ni zvedel nič uporabnega, saj so se namesto tajnih informacij na posnetku zaslišali glasni hipnotizerjevi vetrovi. Grafiju se je že tisti dan zdelo, da je v ordinaciji nenavaden vonj, vendar zaradi vljudnosti zdravnika ni spraševal o tem, kasneje pa je na to dejstvo pozabil, saj se mu ni zdelo ključno pri njegovem raziskovanju. Zdaj pa se je zamislil: "Očitno bo treba najti kakšno drugo pot. Vendar pa sem vseeno nekaj novega izvedel, zdaj vsaj vem kako hipnotizer uspava svoje paciente."

Kot ob vsakem svojem novem spoznanju je bil tudi zdaj zelo zadovoljen sam s sabo in se je nagradil s kosilom v svoji najljubši gostilni, imenovani Pri Ritoprasku. Ker pa stari Ritoprask odpre svojo kuhinjo šele ob enih popoldne, ob koncu Grafijivega poslušanja posnetka pa je komaj bílo enajst, je pred tem obiskal Podritčansko knjižnico, da bi poiskal kakšno knjigo o zgodovini nasprotij med sedemintridesetniki in krofarji. Tam je prebil več kot dve uri in pol, vendar kljub svoji skorajda neomejeni potrpežljivosti in veliki sistematičnosti iskanja (začevši pri knjigah za otroke, saj je bil sam po svojem mnenju mlad) ni našel niti enega zapisa o tem. Dobro je vedel, da je o vsaki neobstoječi tajni organizaciji najti mnogo literature, prav tako o preštevilnih dogodkih, ki se niso nikoli zgodili in se zelo verjetno tudi nikoli ne bodo. Torej je bil neobstoj dostopnega gradiva o veliki zaroti ljudi, starih sedemintrideset let, proti izdelovalcem okroglih kruhkov z marmelado neovrgljivi in neizpodbitni dokaz za obstoj te zarote. Seveda Grafi ni dvomil v sposobnosti svojega uma, zato se mu tudi ob seriji tako nenavadnih in nemogočih dogodkov ni zazdelo, da si vse to izmišljuje njegova zlobna podzavest. Navsezadnje to ne bi bilo nič čudnega za človeka, ki se mu v življenju dogaja tako malo zanimivih reči kot Grafiju, ampak on je bil prepričan, da je eden najprisebnejših ljudi na Zemlji in da se mu to ne more zgoditi. Poleg tega je ravno v trenutku, ko je ideja o lastni norosti prišla v njegovo Opeko, zagledal razpored posameznih oddelkov v knjižnici, ki je dokončno ovrgel to možnost. Zdaj je tudi vedel, zakaj v tej knjižnici ni najti nobenih podatkov o zaroti, knjižnica je namreč imela natanko 37 različnih oddelkov. Resda je bilo Podritje veliko mesto, in mestna knjižnica je bila znana kot največja daleč naokoli, ampak to ni moglo biti naključje. Mestna knjižnica je bila vpletena, Grafi je to vedel. Zdaj je moral samo še svojim krofarjem povedati za to, in zagotovo bo zato dobil nagrado. Ali pa mu bo vsaj toplo pri srcu, ker je naredil dobro delo. Kakorkoli, zdaj je pri srcu namesto toplin začutil praznino in se mirno, s počasnimi koraki odpravil proti gostilni.

K Ritoprasku je prišel natančno ob dveh in sedemintrideset minut. Tega pa seveda ni opazil, ker se je današnjega kosila tako veselil da je tudi njegova Opeka popustila pod močnim pritiskom želodca. Gostilna je bila običajno ob času za kosilo zelo dobro obiskana, danes pa je večina miz samevala. Tega je bil Grafi vesel, saj je bil zaradi razburljivih novih informacij malce živčen in nikakor ni želel dolgo čakati na postrežbo. Usedel se je za manjšo mizo ob steni in čakal na natakarja. Natakar je kmalu pristopil k njegovi mizi, in Grafi je naročil Ritopraskovo specialiteto, bikov zadnjični zrezek. Nameraval je naročiti še kozarček najboljšega Podritčanskega rdečega vina, a se je premislil. Zavedel se je namreč da ima nocoj pred seboj še pomembno nalogo, pri kateri mora biti stoodstotno zbran, in to vključuje popolno treznost, zato je raje naročil pomarančni sok in vodo. Gostilna pri Ritoprasku je vedno slovela po dobri postrežbi, in tudi tokrat je upravičila svoj sloves, saj je Grafi dobil svoj zrezek v manj kot eni uri. Prebivalci Podritja niso bili znani po veliki delovni vnemi, in večina kuharjev v restavracijah si je vzela čas za pripravo vsake jedi. To domačinov ni motilo, saj so bili povečini umirjeni ljudje, poleg tega pa so le redki med njimi kadarkoli zapustili to čudovito mesto, in tudi tisti redki izbranci, ki so ugotovili da drugje življenje teče hitreje, so se tega prestrašili in vrnili domov. Seveda pa je enako veljalo za vse ostale delavce in obrtnike, vse je potekalo v mirnem tempu, zato so bili prav vsi izdelki in storitve iz Podritja znani daleč naokoli po svoje kvaliteti, predvsem pa redkosti. Med njimi še posebej izstopajo kvalitetni Podritčanski čevlji. Čeprav je v tem velemestu več kot šestintrideset čevljarskih delavnic, je na svetu le pet primerkov v njih narejenih čevljev, pa še ti so vsi levi. Le tiste najstarejše so v dolgih letih napornega dela dokončale vsaj en čevelj, in teh pet čevljarn iz obdobja, ko je bilo mesto Podritje ustanovljeno, zdaj izdeluje vsaka svoj desni čevelj.

Danes je bil edini dan v Grafijevem spominu, ko se mu je zazdela postrežba pri Ritoprasku prepočasna. Zato je med čakanjem večkrat poklical natakarja in mu skoraj prijazno povedal, naj malo pohitijo. In ko je naposled dobil svoj zrezek, ga ni pojedel počasi z užitkom, kot je to delal ponavadi in kot so to počeli drugi gostje, ampak ga je z naglico pohlastal in na dušek spil še tisti kozarec soka. Ostali ljudje v gostilni so se najprej tiho, nato pa vedno bolj odkrito zgražali nad tem, osebje pa je vzkipelo ko je tako hitro vstal od mize da je celo pozabil plačati. Na srečo natakarjev se je zaradi naglice zaletel v odprta vrata, kar ga je opomnilo na svojo pozabljivost, ampak ravno ko je segel po denarnico da bi poravnal račun, je omedlel in se sesedel na tla. Eden izmed natakarjev je nebodilen vzel Grafijevo denarnico, in nje vzel čisto malo več denarja kot je stalo kosilom, nato pa so ga s skupnimi močmi odnesli pred vrata. Medtem je kuhar, ki je ravno z veliko vnemo pripravljal zrezek nekemu drugemu gostu, prišel z velikim vedrom mrzle vode in ga zlil Grafiju na glavo.

Grafi se je kmalu prebudil iz nezavesti, se urno in spretno pobral in zavil proti domu, da se preobleče in posuši. Ko je prišel domov je storil natanko to, še malo posedel na kavču in se kmalu odpravil proti banki. Ura je bila šele natančno šest popoldne ko je prišel do banke, zato je bilo pred njim po njegovih pričakovanjih še dobrih pet ur čakanja, saj je pričakoval obisk ob polnoči in sedemintrideset minut. Če bi Grafi poznal osnovno matematiko, bi vedel da ga čaka šest ur in pol dolgočasnega čakanja, ampak zaradi svoje živčnosti in napetega pričakovanja se mu je to obdobje zdelo približno dvakrat daljše od večnosti. Ampak vseeno je zaradi svoje trdne osebnosti zdržal ves ta čas.

Naposled je težko pričakovani trenutek le napočil, ampak tudi tokrat se je klavrno razpočil od odpočil, brez da bi se zgodilo karkoli nenavadnega. Prejšnjič, ko je čakal pred banko, se mu je ženska prikazala šele ob 0.39, zato je Grafi počakal do takrat. Žal pa vse do 0.52 ni opazil nič takšnega, kar bi vzbudilo njegovo pozornost, in še takrat je bilo to opažanje, da je zaspan in si želi počitka. Čeprav je bil močno potrt od razočaranja, se je spomnil na napotke za osebnostno rast, zato se je namesto povsem umestnega razgrajanja po mestu mirno odpravil domov.

Sedmi dan

Ta dan je bil eden najbolj čudnih v Grafijevem življenju, saj je mu je že zgodaj zjutraj zgodilo nekaj čudnega, takoj za tem pa nekaj še dosti bolj čudnega. Prva nenavadna stvar je bila, da se je zbudil že pred osmo uro, kar je bilo prvič po sedemintridesetih tednih brezposelnih, da se je zbudil prej kot ob pol desetih. Kaj natančno je bil vzrok tega zgodnjega prebujenja ni znano, ampak gotovo ni niti pol tako zanimivo in nenavadno kot dejstvo, da je po dolgem času spet vstal ob tako zgodnji uri. Najverjetneje je k temu botrovalo njegovo bojno stanje, saj je imel vtis, da celotna industrija krofov računa nanj in na njegov širok nabor različnih spretnosti. Če bi bil današnji dan samo še en običajen dan v Grafijevem življenju, bi najprej temeljito premislil, z mislimi šel skozi dogodke prejšnjega dne, in povsem logično prišel do zaključka, da ne samo ne ve kako bi lahko pomagal krofarjem, ampak tudi ne ve kako priti do njih, kar je precej kočljiva zadeva, saj nima niti najmanjšega pojma kaj naj naredi. Danes seveda ni bil običajen dan, saj se je zbudil dobri dve uri pred svojim običajnim vstajalnim časom. Druga stvar, ki je današnji dan naredila še bolj nenavaden, pa je potekala po korakih. Dogajanje je postalo zanimivo, ko je grafi razprl oči in pogledal na budilko. V zloveščih rdečih številkah na črnem ozadju digitalnega zaslona je na veliko pisalo 7.37. Takšne številke Grafi v življenju še ni videl; ko je še hodil v službo, je ob sedmih moral biti že na pošto, odkar je nezaposlen pa vedno vstaja občutno kasneje, medtem se v spalnico običajno vrne po polnoči, torej je ob 7.37 popoldne vedno kje drugje, na primer na kavču pred televizijo. Ta enostavna kombinacija enajstih svetlečih črtic je Grafiju pomenila nekaj čisto novega, nekaj povsem neznanega, in ravno to neznanje mu je najprej vzbujalo mešane občutke, nato pa so se ti občutki lepo premešali in prečistili v čisti, grozoviti starh. Strah pred neznanjem je globoko zakoreninjen v človeško podzavest, in ker je bil Grafi vsaj v tem pogledu med najbolj človečnimi ljudmi na svetu, ga je ta številka tako prestrašila, da se je sunkovito obrnil na drugo stran postelje čez njen rob zgrmel na tla. V navalu groze se je urno pobral, stekel na hodnik in za seboj temeljito zaloputnil vrata, pri čemer se mu je rokav pižame na sumljiv način zataknil za kljuko, in to na notranji strani vrat. Ker ni imel poguma, da bi vrata ponovno odprl, je raje slekel zgornji del pižame in stekel proti najbolj varnem prostoru v hiši, stranišču. Počutil se je kot v počasnem posnetku akcijskega filma, ko je z dolgimi koraki prihitel do straniščih vrat ter jih sunkovito odprl, se stlačil noter in zaklenil. Seveda je to opravil s takšno hitrostjo, da je pozabil prižgati luč, ki je imela stikalo priročno nameščeno na hodniku. Vse kar je v temi je tudi neznano in Grafiju ni bilo prav nič prijetno ob misli na vse mogoče počasti, ki lezejo iz školjke, saj se ni bal samo tega, da bi ga pojedle, ampak tudi njihovega vonja. Zato se je Grafi odločil odkleniti vrata in na hitro prižgati luč, nato pa se zakleniti nazaj v svoje varno zatočišče. Ravno v tem trenutku pa je tik pred sabo zaslišal tih, povsem miren moški glas:

"Dobro jutro, gospod Grafi, upam da ne motim"

Seveda je to Grafija dodobra zmotilo, in ne samo na je prekinil projekt odklepanja vrat, ampak se je kolikor je bil dolg in širok zgrudil po tleh (pravzaprav kolikor je bilo stranišče dolgo in široko, saj je bilo premajhno za tovrstno grudenje). Moški, ki nikakor ni pričakoval tako burne reakcije, je nekaj časa nemo gledal v temo, kjer je po njegovem mnenju ležal njegov najnovejši sodelavec, in šele čez nekaj časa se je spomnil, da se nahaja v stranišču, in je Grafija polil z dobršno količino ne najbolj tople vode. To ga je sicer prebudilo, ampak zaradi teme okoli sebe in občutka mokrote se je Grafi počutil bolj kot dojenček v maternici kot karkoli drugega. Začel je milo jokati in se ni ustavil, dokler ga ni moški privlekel do kuhinje in mu v usta vtaknil, ker pač ni našel drugega, širši konec lesene žlice, kar ga je čudežno pomirilo.



Ko se je Grafi popolnoma ovedel, je sedel v kuhinji, s hrbtom naslonjenim na hladilnik in nekakšnih težko opisljivim pogledom v težko določno smer. V tisti smeri je namreč videl okrogel rumen madež, ki je kmalu začel spreminjati obliko od kroga do elipse, dokler naposled ni zavzel oblike dežnega plašča. V tem dežnem plašču je bil kot po naključju ravno tisti moški, ki ga je srečal že v stranišču, in Grafi se je zaradi tega počutil nekoliko bolje, saj se je znebil vsaj strahu pred neznanim. Seveda je bil navdušen nad tem svojim uspehom, in navdušenje mu je dvignilo moralo tako visoko, da je pozabil na vse mnoštvo njegovih drugih strahov in pogumno nagovoril skrivnostnega moškega v rumenem dežnem plašču. Spregovoril je mirno, v štirih kratkih besedah, in vendar so te besede spravile moškega v sila neugoden položaj. Do sedaj je domneval, da ve skoraj vse o Grafiju, ki je preprost človek in je uporaben v boju prosti sedemnitridesetarjem predvsem zato, ker Grafi ni veljal za zelo sposobnega človeka in nihče ne bi niti posumil, da je nasprotna stran vpoklicala prav njega. Mislil je, da ima na Grafijem popolno premoč, saj je bil tajni agent in so mu bile na voljo informacije o Grafiju, za katere verjetno še on sam ni vedel. A Grafi je pokazal svojo pretkanost in sogovorniku ni jasno pokazal, kdo je glavni v tem pogovoru, ampak je le-tega močno zaposlil, s tem pa tudi zmedel in pridobil pomembno prednost pri nadaljnjem pogovoru. Izustil je:

"k … kk … kjjjkkk … asdf"

Skrivnostneža je, po tem ko je čisto mirno preživel srečanje na stranišču in iznajdljivo pomiril Grafija, to povsem vrglo iz tira. Brezuspešno je zajemal sapo, nato pa se še on zgrudil na kuhinjska tla, ravno nasproti Grafija. Tako sta sedela na tleh, se gledala iz oči v oči, in nobeden ni niti trznil, dokler ni obeh zmotil redek pojav, namreč samovoljna odločitev Grafijeve budilke, da ponovno začne zvoniti. Budilka je bila sicer ena najzlobnejših, kar jih je Grafi kdaj v svojem življenju videl, ampak kljub zlobnosti in z njo povezani glasnosti zvonjenja je do kuhinje prišel le tih, mil glasek, ki je spominjal na glas branjevke, ki so ji pravkar ukradli škatlo jabolk, odnesli škatlo, jabolka pa zelo prijazno vrnili, ker so se jim je razmerje okus/cena zdelo prenizko.

Seveda je neznancu ta nepričakovani zvok vzel vse sposobnosti razmišljanja, zato pa je Grafi, ki se je na ta zvok že dodobra privadil, urno skočil na noge, se odpravil v spalnico in budilko nežno potopil v vnaprej pripravljen vrč sadnega soka. Nato se je vrnil k neznancu, ki je bil sedaj že skoraj priseben in pripravljen na intelektualni obračun. Med Grafijevo odsotnostjo je ugotovil, da njegov sogovornik najverjetneje pozna vse njegove skrivnosti in da bo spregovoril brez ovinkarjenja. Zanimalo ga je, kako je izvedel zaporedje tipk na njegovem obveščevalnem računalniku, ko pa je bil to edini njemu znani primerek takšne elektronske naprave v Podritju. Računalnik je čuval v popolni tajnosti, saj so bili na njem shranjeni neprecenljivi podatki, ki so ključno pomagali preprečevati prevlado sedemintridesetnikom. Ker je trdno verjel, da premore mladi Grafi krepko več kot sedemintrideset let, se mu ni zdelo pametno pred njim prikrivati ničesar.

"Gospod Grafi, za Vas imam pomembno vprašanje. Prejle ste izrekli navidez naključno zaporedje črk, ki pa vseeno nekaj pomeni. Morda veste kaj?"

Grafi se je prisiljeno nasmehnil in odgovoril:

"Da, gospod, vem. In pripravljen sem vam to povedati in pojasniti. Pravzaprav sem vam pripravljen povedati še kaj drugega, veliko drugega. Seveda mi morate pred tem obljubiti popolno zaščito pred sovražnikom, dovolj veliko vsoto denarja za upokojitev in mirno preživljanje preostanka življenja, vsaj eno vznemirljivo nalogo v skupnem boju in novo zobno ščetko. Sprejmete te pogoje?"

"Da, Vaši pogoji se mi zdijo docela sprejemljivi. Mimogrede, moje ime je Johan. Pojdite z menoj do glavnega štaba, da lahko vaše podatke zaupate najvišjemu organu krofarjev, Marmeladnemu odboru."



Ko sta prišla do banke, sta prav tako kot prejšnjič uspela priti v podzemno poslopje na Grafiju neznan in povsem nerazumljiv način. Očitno je njegova Opeka zadrževala preveč informacij, da bi si zmogla zapomniti ta skrivnostni premik. Prav zaradi pomembnosti teh informacij si jo je že nekaj časa prizadeval čim manj uporabljati, in to mu je zelo dobro uspevalo. Za ključni faktor pri tem uspehu je imel svoj listek z navodili za osebnostno rast, ki je močno razbremenil njegove sive celice.

Johan je vstopil v veliko dvorano za težkimi lesenimi vrati, in Grafi mu je obotavljajoče sledil. Presenečeno je zagledal veliko skupino ljudi, med njimi tudi žensko s katero se je podal v podzemlje pred dvema dnevoma. Sedeli so v krogu, v katerem pa sta bila blizu vhoda dva prazna stola. Enega je zasedel Johan, nato pa Grafiju pomignil naj sede na stol poleg. Nasproti Grafija, na čisto drugem koncu dvorane, je vstal starejši moški močnejše postave in počasi, z globokim glasom spregovoril:

"Danes smo se zbrali, ker je gospod Kretenograf (pri tem je z roko pokazal na Grafija, ki je prijazno pokimal, pri čemer pa mu je zaradi nepazljivosti kapljica sline padla na srajco) obljubil nove podatke o naših sovražnikih, ST-jih. V primeru, da nam njegove informacije pomagajo v našem pravičnem boju, mu ponujamo popolno zaščito, preskrbljenost do konca življenja (pri tem so se mu ustnice rahlo napele v potlačen nasmeh, saj sodeč po pomanjkanju Grafijevih sivih las temu obdobju ni prisojal kakšne posebne dolgotrajnosti) in najnovejši model zobne nitke…

"Zobne ščetke." se je brž oglasil vznemirjeni Grafi. "Hvala, nadaljujte"

"Obljubili pa smo mu tudi, da bo sam načeloval vsaj eni misiji v našem boju. Osebno sem uredil vse naštete stvari, v zvezi z nitko se prosim pritožite našemu oddelku za trženje. Zdaj pa vas prosim, da nam poveste čisto vse, kar veste tako o nas kot o ST-jih."

In Grafi je začel svojo pripoved:

"Najprej bi vas prosil za zobotrebec … Veste, pred tednom dni se mi je kos pasjega mesa zataknil med zobe."

Brž je eden izmed stražarjev, stoječ pred vhodom, prinesel celo škatlico zobotrebcev. Grafi je naključno izbral enega in si z njim otrebil košček mesa med zobmi. Nato je nadaljeval:

"Bi lahko dobil kozarec vode?"

Seveda so mu tudi tokrat nemudoma ustregli.

"Kaj pa kos prepečenca? Veste, danes nisem utegnil zajtrkovati"

Tudi tokrat je stražar, kljub rahlemu vzdihovanju, odšel v kuhinjo in prinesel škatlo prepečencev.

"Bi lahko sedaj začeli?"

"Seveda. Vse se je začelo, ko sem se preselil v Podritje. Na začetku se nisem najbolje znašel, zato sem enkrat po naključju zašel v napačno stanovanje. Tistega dne sem moral biti še posebej zmeden, saj sam živim v tretjem nadstropju, vstopil pa sem v klet čisto nekega drugega bloka. Klet je bila zaprta, vendar ne zaklenjena, zato sem jih odprl. Takoj sem opazil da to ni moje stanovanje, saj je bilo čisto in urejeno. Opazil pa sem tudi nenavaden stroj, ki je izgledal kot televizor, le da je bil imel še neko čudno reč privezano nanj. Takoj je pritegnil mojo pozornost, in videl sem da so na tisti reči črke v navidez naključnem vrstnem redu. Pomislil sem, da je to nekakšen šifrirni stroj, in sem si zapomnil prve štiri črke v srednji vrstici: 'asdf'. Na tej čudni reči…"

"Tipkovnici" se je oglasil Johan. "Tej reči se reče tipkovnica."

"No, seveda, da, na tipkovnici so bili še neki čudni simboli, ki pa sem jih raje kar ignoriral. Nato pa sem se dotaknil črke A, in televizorju podoben del…

"Ekran."

"Da, absolutno, ekran se je prižgal. Na njem se je prikazalo besedilo. In to zanimivo besedilo. Zelo zanimivo. Bili so podatki o tajni skupini ljudi, ki naj bi načrtovali uničenje avtorja tistega besedila, kmalu zatem pa še prevlado nad svetom. Seveda sem iz tega besedila veliko izvedel tudi o njegovem avtorju, ki je očitno pripadal neki drugi skupini. Nikjer nista bili omenjeni imeni teh skupin, zato sem šele povezal vaš boj proti ST-jem povezal s tistim besedilom šele po prvem obisku pri vas. No, vsebino tega besedila verjetno poznate, zato vam bom raje zaupal kaj sem sam izvedel o tej temi.

Vem da je mestna knjižnica na njihovi strani. Šel sem pogledat, in na policah nimajo niti ene same knjige o ST-jih, niti o vaši skupnosti. To se mi je zdelo sumljivo, zato sem si ogledal še razpored oddelkov v knjižnici, da bi se prepričal če nisem kakšnega po naključju izpustil. Seveda je le-teh bilo natančno sedemintrideset. Iz tega zanesljivo sklepam, da je knjižnica verjetno pod vplivom vaših (oziroma naših) sovražnikov in jim najverjetneje pomaga pri njihovih namerah.

Druga stvar, ki sem jo nedavno izvedel, pa je dosti bolje nevarna. Uspeli so se namreč infilitrirati v našo mestno upravo. Zagotovo je kakšen njihov član v urbanističnem oddelku. Če natančno preučite načrt Podritja, boste opazili, da je nekaj pomembnejših stavb postavljenih v medsebojni razdalji, ki vključuje število 37. To je večkrat prikrito, kar me napeljuje na domnevo, da so izredno pametni in previdni pri načrtovanju. V bistvu to tako dobro prikrivajo, da tega ne bi mogel ugotoviti, če ne bi živel na pravem mestu. Moje stanovanje je od banke oddaljeno natančno 37 metrov, prav tako od najbližje trgovine, od hipnotizerja pa natančno 0.37 angleške milje. Zdi se naključje, da ravno jaz živim tam, ampak po vsem kar vem ne verjamem več v naključja. Kakorkoli, to pomeni, da so bili aktivni že ob ustanovitvi tega mogočnega mesta, hkrati pa tudi, da so zelo premeteni in znajo skrbno skrivati svoje načrte. Očitno se pri našem skupnem boju ne bomo mogli zanašati na mestne organe, sam imajo svoje člane tudi tam.

Ugotovil sem pa še nekaj, česar si sam ne znam natančno pojasniti. Kot morda že veste, je sedemintrideset minut po polnoči Podritje mesto duhov. Ob tem času ni prav nikogar zunaj, kot da bi bila policijska ura. Sam nisem domačin, zato sem se nekoč točno ob tej uri vračal domov. Moram vam priznati, ni mi bilo prijetno, še posebej ker sem slišal da ob tej uri nihče ne hodi po ulicah Podritja. Odnesel sem jo brez praske, mislim da mi tudi psihičnih poškodb ni pustilo (ob tem so se poslušalci namuznili), in prav zato se zdi nenavadno, da se ljudje tako množično bojijo te ure. Vse skupaj me spominja na množično psihozo, ki si je nikakor ne znam razložiti, in ravno tu sem upal na vašo pomoč."

Ob tem razlaganju se je tako razvnel, da je nezavedno vstal in stopil korak naprej proti sredini kroga. Tega pa se je dokaj dobro zavedel, ko je poskušal sesti in na tleh presenečen ugotovil, da stola ni tam, kjer bi moral biti. Vljudno se je opravičil, nato pa se s pomočjo stražarja previdno dvignil na stol.

Tokrat je spregovoril Johan: "Zdi se mi, da imamo odgovor na vaše vprašanje. Pri sebi imam mapo z vsem, kar vemo o ST-jih. Prosim, da si jih podrobno preberete. Stražar vam bo pokazal pot do vaše pisarne.

Grafi se je oglasil "Raje bi šel domov..."

"Ne. Žal mi je, vendar ste za nas preveč pomembni da bi vas izpostavili nevarnostim. Sami ste želeli protekcijo. Naši prostori so karseda udobni, če si boste še česa želeli, to prosim sporočite stražarjem."

"Ampak..."

"Ne."

"...lačen sem."

"Priskrbeli vam bomo kosilo." Nato se je obrnil proti ostalim članom Marmeladnega odbora: Današnji sestanek je končan. Prosim, nadaljujte svoje delo."

Vsi so odšli iz dvorane, in Grafi jim je sledil. Njegov novi osebni stražar mu je pokazal pot do pisarne. Pisarna je bila opremljena dokaj drugače od ostalih pisarn, ki jih je Grafi videl v svojem kratkem življenju. Miza je bila okrogla in na pogled izgledala kot stiliziran krof, prav tako stol. Tudi omare niso bila običajne, stražar je pojasnil da spominjajo na peči za peko krofov. Odbor je uvedel takšno pohištvo zato, da bi se zaposleni bolje počutili, hkrati pa to naj bi izvajalo psihični pritisk na morebitne vohune. Stražar je odšel, Grafi pa se je bolje razgledal po prostoru in v ozadju zagledal okrogla vrata. Odprl jih je in za njimi našel majhno sobico, v kateri je bilo prostora le za posteljo in nekaj omar. Bilo je še prezgodaj za spanje, saj je bila ura komaj dve popoldne, zato se je raje vrnil v pisarno. Šele tedaj je na svoji delovni mizi opazil računalnik, in samemo sebi se je naenkrat zazdel zelo pomemben. Prižgal ga je, nato pa raziskoval njegove funkcije, dokler ni v programu za urejanje besedil našel fliperja. Ta zanimiva igra ga je tako prevzela, da je z igranjem zaključil šele zvečer, in ker je bil ta dan zanj zelo utrujajoč, je relativno zgodaj odšel v sobico in zaspal.

Osmi dan

Pričakoval je, da ga bo navsezgodaj zbudila budilka v sobi, saj se mu je zdelo da so krofarji podjetni ljudje, ki že zgodaj pričnejo z delom. Vendar se to ni zgodilo, spal je krepko čez deset, in tudi ko se je zbudil, je še dolgo ležal v postelji in premišljeval. Vedel je, da se bo danes moral spopasti s kupom papirja, ki da je včeraj prejel, in čeprav ga silno zanima njegova vsebina, je bil prelen za bi vse prebral naenkrat. Vzel je torej prvi zavoj listov, si ga prinesel k postelji in v ležečem položaju bral. Večina podatkov Grafija ni zanimala, nekatere izmed ostalih je že poznal, pravzaprav je iskal samo vzrok za čudno obnašanje ljudi ob polnoči in sedemintrideset minut. Našel ga je šele proti koncu kupa, na listu, na katerem je bil le en kratek odstavek. Pisalo je:

"Naši sovražniki imajo močan vpliv na podzavest meščanov. Na svojo stran so pridobili mestnega hipnotizerja, in ta je vsaki svoji stranki dejal, naj ob 00.37 ne hodi po Podritju, saj to prinaša nesrečo. Ljudje to nezavedno upoštevajo. Ker ST-ji preverjeno ob tej uro ne izvajajo nobenih sumljivih dejanj, je to morda samo razkazovanje moči, bolj verjetno pa samo nedolžna šala. Naši sovražniki imajo nenavaden smisel za humor."

Grafi se je nasmehnil in se spet posvetil fliperju, kjer je žel še večje uspehe kot prejšnji dan.

Okoli poldneva mu je stražar prinesel kosilo. Ko je Grafi pojedel svojo porcijo mesnih krofov, je izvedel da ga neki uslužbenec želi videti v svoji pisarni. Skupaj sta odšla so tja in Grafi je previdno vstopil. V pisarni je sedela ženska, ki se mu je zdela sumljivo znana, vendar ni mogel ugotoviti od kje. Vljudno sta se pozdravila, Grafi pa je zaprl vrata in se usedel na prazen stol, ki je spominjal na krof, za mizo, ki je prav tako spominjala na krof.

"Pozdravljen. Pravzaprav se midva še nisva spoznala. Ime mi je Krivolesa. Najverjetneje se me ne spomnite, ampak jaz sem vam razkazala naše prostore pred nekaj dnevi. Kot vohunka sem uspela hipnotizerju ukrasti zapis vajinega pogovora, preden ga je pokazal ostalim 37nikom, ampak vseeno so me razkrinkali in da sedaj ne delam več kot vohunka. Tako da resno upam da boste s svojimi prihodnjimi dejanji pripomogli k našem boju več kot bi jaz kot vohunka."

"Jaz sem pa Grafi. Me veseli da sva se spet spoznala"

Krivolesa je sicer prijazno pripomnila "Mene tudi", ampak elipsoidne krivulje njenih zenic so dajale rahlo diferentno impresijo. "Marmeladnemu zboru se zdi, da smo pripravljeni na veliko operacijo proti ST-jem. Vendar moramo še prej ugotoviti, kako naj se jih lotimo."

"Kako naj se jih lotimo? Ste morda že videli tiste nove puške, AK-37, baje da so zelo dobre..." je pripomnil Grafi, nato pa se ugriznil v jezik. "Ja, razmisliti bo treba"

"Ne moremo jih kar pobiti. Zapomnite si da ima vsak dan veliko Podritčanov svoj sedemintrideseti rojstni dan, in tudi če odstranimo vse trenutne ST-je bodo prišli mnogi novi. Na ta način ne bomo nikamor prišli, razen če pobijemo kar vse ljudi."

"No? Mislim reči, imate povsem prav, gospa Krivolesa. Ste se že domislili učinkovitejšega načina za preprečitev njihovega delovanja?"

"Da, seveda, da, pravzaprav nismo prepričani da bo deloval, oziroma ne, nismo. Nimamo načrta, prav zato smo računali na vaše podatke. Zagotovo je hipnotizer tesno povezan z njimi, saj ste si prebrali tisto o uri 00.37. Tudi mestna knjižnica je na njihovi strani, modra celo njhov glavni štab."

Krivolesa že od prejšnjega srečanja ni bila najbolj naklonjena Grafiju, danes pa je bila še posebej slabe volje, ker ji je ob prihodu v pisarno pohodil namišljenega mačka, in to njenega najljubšega. Med pogovorom da ni gledala prav nič lepo, in Grafi ji je ta čustva prav rad vračal. Zato bi jo z veseljem in svetlečim leskom v očeh popravil njen blagi govorni spodrsljaj. Žal pa je njegova Opeka tako intenzivno razmišljala o načrtu krofarjev, da te brilijantne priložnosti sploh ni opazil. Ko je pozneje v svoji sobici premleval ta pogovor s Krivoleso, je začuda opazil to podrobnost, in med obžalovanjem svoje napake je celo potočil solzico ali dve.

Krivolesa pa je nadaljevala z nespremenjeno odločnostjo: "Ne, ubijanje ne pomaga. Zadeti jih moramo v njihovo šibko točko: prenašanje izročila na nove generacije. Ne smejo prenesti svojega izročila na zdajšnje šestintridesetletnike. Če bi vedeli kje in na kakšen način to izvajajo, bi jih morda lahko ustavili. Tole bi bilo vse za danes, naročili so mi naj vas obvestim o najnovejšem dogajajnju. Bili bi vam nadvse hvaležni, če bi na kakršen koli način izvedeli kje in kdaj predajajo svoje znanje na mlajše generacije, in tudi s kakšnimi postopki izbrišejo spomin svojim člano, ko le-ti dopolnejo 38 let."

Grafi še nikoli ni uporabil besede 'le-ti', niti ni natančno vedel ali je to ena beseda ali več, zato se mu je Krivolesin govor zdel zelo prefinjen. Čeprav ji je močno zameril njene streljajoče poglede, ki so delali precejšen kontrast z njeno zelo profesionalno izbiro besed in mehkim, celo prijaznim tonom njenega glasu, se mu je zaradi teg čudovitega izrava naenkrat zazdela zelo inteligentna, izobražena in nadvse pomembna. In ravno zaradi tega je začutil še močnejšo potrebo po tem, da bi kjerkoli in kakorkoli dokazal njeno zmoto, in pri tem tudi ni pomembno o čem naj bi se motila. Hitro je odkorakal proti svoji pisarni in takoj začel s polno paro uporabljati svojo Opeko. Ko pa je ravno segel po kljuki, se je spomnil še ene nadvse pomembne podrobnosti. Tiste zelene tablice v gostilni Pri parnem stroju, od katere je tako strahopetno bežal. Obrnil se je na petah, stekel do Krivolesine pisarne in vstopil vanjo, ne da bi se oziral na mrtvega namišljenega mačka, ki je ležal pred vrati.
"Še nekaj je. Poznate gostilno Pri parnem stroju?"
Krivolesa je, ne da bi zaprla usta od začudenja ob nepričakovanem Grafijevem vstopu, odgovorila "Ne, še nikoli nisem slišala zanjo. Zakaj?"
Grafi ni utegnil niti zajeti sape, preden je izustil "To je njihov glavni štab. Tam uvajajo nove 37nike. Naključno sem prišel tja, nato pa zagledal zeleno tablico z napisom."
Zdaj je bila Krivolesa že nestropna, zato ga je prekinila: "In kaj je pisalo gor?"
Grafi je napravil teatraličen premor. Nato je spregovoril z močnim glasom, in karseda počasi: "Pisalo je..." Ker se mu je zazdelo, da mu Krivolesa posveča premalo pozornosti, je znova napravil čisto kratek premor, nato pa nadaljeval: "Pisalo je: 'Danes posvečamo nove člane. Vstop dovoljen le članom Reda'. Pod tem napisom je z majnhimi črkami pisalo 'Red sedme tretjine'. Tablica je bila obešena na vrata s sedmimi ključavnicami in tremi zapahi. Po mojem mnenju nove člane uvajajo prav tam"

Krivolesa je ob njegovem samozavestnem govoru postopoma spraminjala barvo. Ob omembi tablice se je tako razburila da je njen obraz prelila rdečica, nato pa je pod vplimvom Grafijevih premorov najprej namenjala še kašne tri ali štiri odtenke, nato pa dokončno prebledela ob njegovih zadnjih besedah. Takoj se je zavedla da to odkritje lahko pomeni ključno prelomnico v njihovi borbi da obstanek. Ko je prišla do sape, mu je na hitro povedala: "Nemudoma bom sklicala sejo Odbora, da se bomo lahko že jutri zjutraj vsi sestali. Do takrat pa vas prosim, da dobro premislite od tistem dogodku. Zdaj pa mi oprostite, do jutri moram opraviti še veliko dela."

In Grafi je odšel v svojo pisarnico, kjer je nekaj čaša razmišljal, nato igral skriti fliper, dokler se ni tik pred spanjem že v pižami spomnil, da sploh ne ve zakaj se Krofarji borijo proti Sedemintridesetnikom. Na srečo je ravno takrat moral na stranišče, zato si je spotoma na računalnik zapisal "Zakaj se pravzaprav borimo?". Nato se je vrnil v posteljo, se spomnil da je pravzaprav želel iti v stranišče, znova vstal, opravil majceno potrebo, se zopet vrnil v posteljo in hitro zaspal.

Deveti dan

To noč je zaradi razburjenja in navdušenja nad svojo najdbo spal zelo slabo in se je pogosto zbujal. Ob tem ga je mučilo tudi vprašanje, ki se mu je zastavilo prejšnji dan. Zaradi celonočnega obračanja in premetavanja po postelji si je ob zvoku budilke najprej dodobra oddahnil, saj celo noč ni padel s postelje. Nemudoma se je spomnil, da si je na računalnik zapisal nekaj pomembnega, vendar je bil za pomnenje vsebine le-tega preveč neprespan. Zato je s postelje kar skočil do mize z računalnikom, kjer pa ga je pričakal nepričakovan prizor.

Celoten ekran je bil namreč takšne barve, da je Grafija skoraj uspaval. To resda ni bil velik dosežek glede na njegovo neprespano noč, vendar je bil ravno prave barve, da se je Grafi moral nemudoma vsesti na najbližji stol. Ekran je bil namreč modre barve, z belimi črkami na sredini.

Grafi je brž pomislil da na ekranu piše tisto, kar si je on prejšni večer zapisal, vendar ga je preblisknilo, da si je postavil vprašanje, na ekranu pa je bil zelo prijazen nasvet s še bolj prijaznim opozorilom in z že prav priliznjenimi navodili za nadaljevanje, ki pa so vsi vodili v izgubo podatkov in s tem v anihilacijo Grafijeve genialne ideje. Več sreče prihodnjič, si je rekel na poti v kopalnico, ki pa je v sobi žal ni imel in se je zato zaletel v zid.

Nenadni pojav stene v njegovem nosu je prebudil njegova čutila, prav tako pa njegove maloštevilne možganske celice (kvaliteta je boljša kok kvantiteta, to je bil moto njegove možganske skorje, ki na srečo ni videla še nobenih drugih možganskih celic). Tako je Grafijeva mogočna Opeka nazadnje le iztuhtala tisto srečno nadimportantno misel.

Sedaj je že dokaj dobro poznal zaneslivost svojega računalnika, zato je nameraval to presrečno misel zapisati na list papirja. Žal pa pri sebi ni imel pisala, zato se je lotil temeljitega pregleda predalov v svoji pisarni. Oči so se mu pohlepno zasvetile, ko je v zadnjem predalu zašel čudovit, prav zares prelep, rdeč vodoodpored flomaster. Ravno na višku pohlepnega svetenja njegovih oči pa ga je zmotil stražar, ki ga je skoraj prijazno opomnil, da je danes na urniku seja Marmeladnega Odbora, da pa gospod Kretenograf ni vabljen, saj je ta seja nadvse tajna. Ta skorajšnja prijaznost je Grafija tako začudila, da si je skoraj zapomnil svojo misel, in jo par trenutkov kasneje skoraj zapisal na najbližji list papirja.

Grafi se je takoj zasekiral nad svojo pozabljivostjo, nato pa se je spomnil na neko drugo srečno misel: "Ne sekiram se." Zato se je urno potolažil in upošteval staro Podritniško modrost, namreč da je najlažje razmišljati leže, in se ulegel na posteljo. Vedel je, da cel dan nima obveznosti, zato se je kljub rahlemu straho pred preobremenjenostjo svoje Opeke namenil preživeti še en dan v postelji. In dan v postelji nikakor ne more biti slab dan, mar ne?

Nekje okoli poldneva je Grafi prišel do prvega velikega napredka, saj je ugotovil, da je stavek, ki ga je tako nesrečno pozabil, vprašanje. Takoj zatem se je spomnil, da se to vprašanje, tako kot vse pomembna vprašanja, začenja z besedo "Zakaj". Hitro je zagrabil list z žepa (to je bil po ne tako čudnem naključju prav tisti listek, na katerega je pisal četrti dan [to naključje ni tako čudno, če upoštevamo, da si Grafi ves ta čas ni preoblekel hlač]), flomaster iz mize (bil je v predalu, torej v mizi, zato ga je lahko vzel iz mize), in dopisal novo pridobitev:

Moja pravila za osebnostno rast:

1. Ne sekiram se
2. Ne čudim se
3. Zakaj ?
4.
5.

Po tem dejanju je Grafi še pol ure razmišljal, kako mu bo to vpršanje pomagalo pri osebnostni rasti, nato pa ga je zmotil stražar in mu prinesel kosilo v podobi kosa kruha in kozarca vode. Grafi je upravičeno protestiral, vendar mu je stražar vse pojasnil:

"Danes zaseda Marmeladni odbor. Naš zvesti kuhar je seveda član Odbora, saj tako pomembne funkcije nismo mogli dati nekomu, ki mu ne zaupamo stoodstotno. Zato imamo takrat zato navadni krofarji post, za vas pa sem se posebej potrudil in vam prinesel tale obrok." Nato je obrnil pete in odšel.

Grafi mu je bil sicer iz srca hvaležen, vendar se je ta hvaležnost nehala že po sedmih sekundah, ko je pojedel celoten "obrok". Sedaj se je spomnil še ene stare Podritniške modrost, namreč da človek ne more razmišljati lačen, kar ga je napotilo nazaj v posteljo. Tam je mirno zaspal in spal spanje pravičnega vse do jutra naslednjega dne, ne da mi mislil na karkoli. Ni ga motilo niti dejstvo, da bi lahko zvedel najpomembnejšo novico v zgodovnini krofarstva v Podritje, niti prihod Krivolese z zelo dobrim namenom podučiti ga o tej novici, Grafi je kar pridno nadomeščal ure spanja, ki jih je zamudil prejšnji dan.

Deseti dan

Grafi ni bil rojen v Podritju. Tja se je priselil šele predkratkim, kar pomeni, da se je predkratkim moral privaditi na njihove navade in posebnosti. Ena izmed najbolj znanih posebnosti Podritja je šestdvevni teden. Vedno pa ni bilo tako, skrajšanje tedna za en dan so mestni veljaki sklenili mnogo let po ustanovitvi mesta, in sicer iz zelo praktičnega razloga. To ni bil poskus boja proti sedemintridesetnikom, niti poskus njihovega boja proti krofarjem, temveč enostaven, čisto običajen ukrep, ki je pripomogel k zadovoljstvu meščanov: Krajši teden namreč pomeni, da je za katerikoli dan v letu verjetnost, da je ta dan nedelja, večja za natančno eno dvaištiridesetino. Prebivalci podritja niso nikoli srečnejši kot ravno ob nedeljah, zato je ta genialen ukrep tedanji mestni oblasti zagotovil popolno predporo volilcev.

Kot ste prav izračunali, je bil tako kot četrti dan Grafijevih prigod tudi deseti dan nedelja, kar v Podritščini pomeni, da je prav vsak razumen človek v mestu celoten dan preživel v svoji preljubi postelji. Grafi se vam morda povsem upravičeno zdi nerazumen, ampak ob nedeljah je bil prav on najrazumnejši v celem mestu.

To seveda pomeni, da se je ta dan Grafiju skoraj zgodilo ogromno število nadvse zanimivih in pomembnih stvari.

Enajsti dan

Enajsti dan Grafijevega prebivanja v Podritju je bil za Grafija nadvse pomemben.To je že med prebujanjem začutil v kosteh, natančeje v levi podlahtnici, s katero je nežno kot nosorog treščil v rob svoje povsem urejene pisalne mize. Da pa je to zares zelo zelo pomemben dan, je dokončno ugotovil, ko mu je prvič v zadnjem letu uspelo v prvem poskusu natakniti oba copata na pravi nogi. Seveda pa je Grafi, ko je opazil ta svoj dosežek, takoj poskočil od navdušenja in v skoku izgubil obe obuvali.

Kljub temu pa je bil Grafi tako vesel svojega dosežka, da je pozabil na bolečino v roki, se uredil v rekordnem času in zdirjal iz sobe do vratarja po svoj zajtrk. Tam pa ga je namesto zajtrka pričakala nasmejana Krivolesa. Zagrabila da je za roko in ga odpeljala v svoj kabinet, ne upoštevajoč Grafijevo odkrito izraženo hrepenenje po obroku. Kar mu je imela za povedati je bilo namreč pomembnejše od srednje velike porcije krofov z jagodno marmelado, vsaj po njenem mnenju. Grafi se verjetno ne bi strinjal z njo, zato ga o tem tudi ni spraševala.

Ko sta prispela v kabinet, je Krivolesa zaklenila vrata, se usedla za svojo mizo in Grafiju ponudila stol nasproti nje. Nato je resno spregovorila:
"Kot verjetno veš, je imel Marmeladni zbor včeraj zasedanje..."
"Predvčerajšnjim" je Grafi s skritim nasmeškom izkoristil priložnost.
Vendar mu je sogovornica z ne tako prikritim nasmeškom odgovorila:
"Bilo je včeraj. Ne poznaš še povsem dobro navad Podritčanov, vendar pri nas nedelja ni dan, zato je izrazi, kot so jutri, včeraj in predvčerajšnjim, ne upoštevajo. Torej, na tej seji smo sklenili, da te sprejmemo v Marmelandi zbor. S tem dobiš dostop do vseh informacij, ki jih imamo Krofarji na razpolago. Sprejemaš pa tudi veliko odgovornost, kajti boj proti ST-jem zahteva veliko predanosti, truda in sposobnosti."
V rokah je držala debelejšo mapo, in med izgovarjanjem zadnjih besed mu jo je podala čez mizo. Grafi jo je veselo povprašal: "Ali so te zaupne informaciji v tejle mapi?"
Odgovor, ki ga je dobil, je zvenel zelo posmehljivo: "Ne, gospod Kretenograf. Vsi dokumenti so na našem osrednjem strežniku. V mapi so navodila za uporabo računalnika in dostop do strežnika. Upam, da boste vse podatke v naši bazi preučili čimprej."

Ob pogledu na zajeten kup papirja pred seboj, in ob misli na še bolj zajeten kup papirja v strežniku (karkoli že to je), se je Grafijo kar zavrtelo pred očmi. Ravno v trenutku, ko je kotna hitrost sobe okoli njega dosegla največjo varno vrednost, je v njegovo glavo šinila ideja, in vse okoli njega se je ustavilo. Spomnil se je nečesa, o čemer je razmišljal prejšnji dan, in je vprašal Krivoleso: "Zakaj se sploh borimo?"

Krivolesa pa še vedno ni pozabila incidenta z njeno najljubšo namišljeno mačko, zato mu je odgovorila: "Odgovor poišči na strežniku. Vsa potrebna navodila imaš v mapi." Nato ga je odslovila.

Grafi je preostali čas do kosila preživel v poskusih, da bi končno uspel odpreti mapo z navodili.