Deveti dan

To noč je zaradi razburjenja in navdušenja nad svojo najdbo spal zelo slabo in se je pogosto zbujal. Ob tem ga je mučilo tudi vprašanje, ki se mu je zastavilo prejšnji dan. Zaradi celonočnega obračanja in premetavanja po postelji si je ob zvoku budilke najprej dodobra oddahnil, saj celo noč ni padel s postelje. Nemudoma se je spomnil, da si je na računalnik zapisal nekaj pomembnega, vendar je bil za pomnenje vsebine le-tega preveč neprespan. Zato je s postelje kar skočil do mize z računalnikom, kjer pa ga je pričakal nepričakovan prizor.

Celoten ekran je bil namreč takšne barve, da je Grafija skoraj uspaval. To resda ni bil velik dosežek glede na njegovo neprespano noč, vendar je bil ravno prave barve, da se je Grafi moral nemudoma vsesti na najbližji stol. Ekran je bil namreč modre barve, z belimi črkami na sredini.

Grafi je brž pomislil da na ekranu piše tisto, kar si je on prejšni večer zapisal, vendar ga je preblisknilo, da si je postavil vprašanje, na ekranu pa je bil zelo prijazen nasvet s še bolj prijaznim opozorilom in z že prav priliznjenimi navodili za nadaljevanje, ki pa so vsi vodili v izgubo podatkov in s tem v anihilacijo Grafijeve genialne ideje. Več sreče prihodnjič, si je rekel na poti v kopalnico, ki pa je v sobi žal ni imel in se je zato zaletel v zid.

Nenadni pojav stene v njegovem nosu je prebudil njegova čutila, prav tako pa njegove maloštevilne možganske celice (kvaliteta je boljša kok kvantiteta, to je bil moto njegove možganske skorje, ki na srečo ni videla še nobenih drugih možganskih celic). Tako je Grafijeva mogočna Opeka nazadnje le iztuhtala tisto srečno nadimportantno misel.

Sedaj je že dokaj dobro poznal zaneslivost svojega računalnika, zato je nameraval to presrečno misel zapisati na list papirja. Žal pa pri sebi ni imel pisala, zato se je lotil temeljitega pregleda predalov v svoji pisarni. Oči so se mu pohlepno zasvetile, ko je v zadnjem predalu zašel čudovit, prav zares prelep, rdeč vodoodpored flomaster. Ravno na višku pohlepnega svetenja njegovih oči pa ga je zmotil stražar, ki ga je skoraj prijazno opomnil, da je danes na urniku seja Marmeladnega Odbora, da pa gospod Kretenograf ni vabljen, saj je ta seja nadvse tajna. Ta skorajšnja prijaznost je Grafija tako začudila, da si je skoraj zapomnil svojo misel, in jo par trenutkov kasneje skoraj zapisal na najbližji list papirja.

Grafi se je takoj zasekiral nad svojo pozabljivostjo, nato pa se je spomnil na neko drugo srečno misel: "Ne sekiram se." Zato se je urno potolažil in upošteval staro Podritniško modrost, namreč da je najlažje razmišljati leže, in se ulegel na posteljo. Vedel je, da cel dan nima obveznosti, zato se je kljub rahlemu straho pred preobremenjenostjo svoje Opeke namenil preživeti še en dan v postelji. In dan v postelji nikakor ne more biti slab dan, mar ne?

Nekje okoli poldneva je Grafi prišel do prvega velikega napredka, saj je ugotovil, da je stavek, ki ga je tako nesrečno pozabil, vprašanje. Takoj zatem se je spomnil, da se to vprašanje, tako kot vse pomembna vprašanja, začenja z besedo "Zakaj". Hitro je zagrabil list z žepa (to je bil po ne tako čudnem naključju prav tisti listek, na katerega je pisal četrti dan [to naključje ni tako čudno, če upoštevamo, da si Grafi ves ta čas ni preoblekel hlač]), flomaster iz mize (bil je v predalu, torej v mizi, zato ga je lahko vzel iz mize), in dopisal novo pridobitev:

Moja pravila za osebnostno rast:

1. Ne sekiram se
2. Ne čudim se
3. Zakaj ?
4.
5.

Po tem dejanju je Grafi še pol ure razmišljal, kako mu bo to vpršanje pomagalo pri osebnostni rasti, nato pa ga je zmotil stražar in mu prinesel kosilo v podobi kosa kruha in kozarca vode. Grafi je upravičeno protestiral, vendar mu je stražar vse pojasnil:

"Danes zaseda Marmeladni odbor. Naš zvesti kuhar je seveda član Odbora, saj tako pomembne funkcije nismo mogli dati nekomu, ki mu ne zaupamo stoodstotno. Zato imamo takrat zato navadni krofarji post, za vas pa sem se posebej potrudil in vam prinesel tale obrok." Nato je obrnil pete in odšel.

Grafi mu je bil sicer iz srca hvaležen, vendar se je ta hvaležnost nehala že po sedmih sekundah, ko je pojedel celoten "obrok". Sedaj se je spomnil še ene stare Podritniške modrost, namreč da človek ne more razmišljati lačen, kar ga je napotilo nazaj v posteljo. Tam je mirno zaspal in spal spanje pravičnega vse do jutra naslednjega dne, ne da mi mislil na karkoli. Ni ga motilo niti dejstvo, da bi lahko zvedel najpomembnejšo novico v zgodovnini krofarstva v Podritje, niti prihod Krivolese z zelo dobrim namenom podučiti ga o tej novici, Grafi je kar pridno nadomeščal ure spanja, ki jih je zamudil prejšnji dan.