Drugi dan

Zjutraj se ni zbudil. Ni imel nobenega vzroka, da bi se, zato je kar naprej spal. Službe ni imel že od takrat, ko so ga kot raznašalca pošte (po njegovem mnenju) neupravičeno odpustili. Zaradi majhnega nesporazuma je nekoč, ko so mu rekli »Raznesi pošto«, namesto pisem in pošiljk s pomočjo manjše bombe raznesel kar celo poštno poslopje. To seveda pri njegovih sodelavcih ni sprožilo vala navdušenja, je pa vodilo do njegove odpustitve. Pritožil se je nadrejenemu, saj je vestno opravil svojo nalogo (ki je bila sicer v nasprotju z ustavo in še nekaterimi podobnimi neumnostmi, pa kaj zato), ampak ker ga je ravno taisti nadrejeni odpustil, ga to ni pripeljalo ravno daleč.

Tako je Grafi ob osmih zjutraj spal, in ob devetih nič drugače. Niti močni sončni žarki ga niso zbudili, vendar ne zato, ker je tako trdno spal, ampak zato, ker jih ni bilo. Do večje spremembe je prišlo šele ob dvajset čez devet, ko se je obrnil na desni bok, potem pa spet dolgo nič. Do še večje in predvsem bolj zanimive spremembe je prišlo ob pol enajstih, ko se je spet obrnil v desno, čeprav je že bil na skrajnem desnem robu postelje. Malce je zanihal, nato pa z zamolklim pokom štrbunknil na tla. To ga je skoraj zbudilo, vendar je njegova močna volja zmagala in kar v snu se je splazil na posteljo. Temu je sledilo še nekaj burnih dogodkov, kot na primer izredno zanimiv zasuk v levo in manj zanimiv dvojni salto z obratom za tristo sedemindevetdeset stopinj. Pri tem je dejstvo, da se je obrnil ravno za cel krog in toliko stopinj, kolikor minut po polnoči je včeraj prišel domov, popolno naključje. In po še enem obratu, tokrat presenetljivo brez kakršnihkoli cirkuških trikov, se je ob poldne končno zbudil.

Ni se zbudil z grozo v očeh, kot bi morda sklepali po dogodkih prejšnjega dne. V njegovih očeh tudi ni bilo zaznati popolne mirnosti in spokojnosti, kot bi nekdo pričakoval po njegovih najnovejših sklepih. V njegovih očeh pravzaprav ni bilo nič, ker jih sploh ni mogel odpreti. Celo noč je slabo spal, saj so ga mučile strašne nočne more o nekem psu, ki ga hoče ubiti, in to celo do smrti. Ko je sedaj razmišljal o tej nočni mori, se mu nekaj zazdelo nenavadno. Ubiti do smrti… ali je sploh mogoče nekoga ubiti, ne da bi to bilo do smrti? Odgovoril si je, da ne, ob tem pa prezrl celo dejstvo, da nihče še nikoli ni imel dnevnih mor. Vendar se ni sekiral.

Pogumno je vstal, se pretipal do kopalnice in si umil obraz. Sedaj je počasi odprl oči, in v njih se je nekaj prikazalo. Počasi, brez hitenja, se v njegovih očeh ni prikazala mirnost, pa tudi nemir ne, prikazala se je utrujenost. Vendar jo je Grafi s precej mrzle vode spral iz oči, tako da so te bile sedaj popolnoma prazna. In ne samo to, zdelo se mu je, da se praznina njegovih oči širi po vsem telesu, in kmalu je dosegla želodec. Ta je glasno zakrulil in s tem svojemu lastniku dal znak, da že dolgo ni jedel nič drugega kot tisto zanič žival prej spanjem. Odšel je v kuhinjo, kjer ga je prijazno pozdravil prazen hladilnik, od tam pa v trgovino. Seveda je bila razdalja od njegovega doma do najbližje trgovine, ki je znašala sedemintrideset metrov, popolno naključje. Edina druga razlaga je bila ogromna zarota s ciljem uničiti industrijo krofov, ampak Grafi ni bil privrženec teorij zarote. Kot ponavadi je šele v trgovini ugotovil, da je pozabil denarnico, zato je stekel domov ponjo. Ko pa se je vrnil, je našel trgovino zaprto, okoli njega pa precej policijskih avtomobilov. Hitro je zbežal, samo zato, ker se mu je bežanje pred policijo zdelo zelo zanimivo. Po nekaj sekundah teka na življenje in smrt je spoznal svojo zmoto in se napotil proti drugi trgovini. Ta trgovina je bila natanko na tisti razdalji, pri kateri ne veš, ali je bolje iti z avtom, kolesom ali peš. Za marsikaterega bi bila to težka odločitev, vendar ne za Grafija, kajti on se ni sekiral. In ne samo to, tudi avta ali kolesa ni imel. Tako se je peš odpravil v drugo trgovino, nakupil malo nekaj hrane (in nič drugega, saj ni ženska) in se vrnil domov, da bi si pripravil kosilo.



Po kosilu si je privoščil zaslužen počitek. Njegovi počitki so bili po njegovi stari razmeroma kratki, in tudi tokrat se je odločil, da se bo ravnal po njej. Že po dobrih petnajstih minutah vstal, vključil TV sprejemnik in počakal, da mu pes kot po navadi prinese copate. Tudi pes se je krčevito oklepal svoje navade, vendar mu je njeno izpolnjevanje tokrat preprečila precejšnja težava, njegov lastni neobstoj. Zato je Grafi kar obsedel na kavču, in prvič mu je bilo žal, da je pojedel tisto leno kepo dlake. Bil je prepričan, da je to tudi zadnjič, a se je motil. Hudo motil.

Še isto popoldne si je namreč zaželel sprehoda, in veliko lepše se je sprehajati s psom kot pa povsem sam. Takrat mu je bilo zopet žal za tisto vrečo bolh. To pa še vedno ni bilo vse. Tisti trenutek, poln obupa, strahu groze in še enkrat obupa, ko bo najbolj pogrešal svojega psa, bo šele napočil. In napočil bo kmalu. Zelo kmalu. Pravzaprav, še prej kot kmalu. Napóčil bo zdaj.

Zdaj. Trenutek je napóčil. In póčil. In odpóčil. In dokončno minil, kajti Grafi se je odločil, da se ne bo sekiral, niti za ubogega, majhnega, prijaznega Rotweilerja, ki ga je včeraj povečerjal. Sedaj pa poglejmo, kaj se je res zgodilo v tistem trenutku, polnem raznih od psihično bolnih psihologov izmišljenih čustev. Zgodilo se je troje za Zemljo neizmerno pomembnih stvari:

Zvezda z imenom FN-26544 je porabila svoje fuzijsko gorivo, se sesedla in eksplodirala kot supernova. Za Zemljo je to pomembno le zato, ker bo majhen drobec snovi iz te eksplozije čez 15 milijard let nespektakularno padel. Spektakularno pa ne bo zato, ker bo 10 milijard let prej eksplodiralo Sonce in spotoma pojedlo Žemljo, pardon, Zemljo.

Na Soncu je prišlo do novega izbruha, ki je čez nekaj ur ohromil večino zemeljskih satelitov. Večina ljudi zato ni mogla preko satelitske televizije spremljati tekme med Anglijo in Avstralijo v kriketu. Vendar pa niso ničesar zamudili, saj je letalo, s katerim je letela Angleška ekipa v Avstralijo, zaradi pomanjkanja satelitske navigacije strmoglavilo. Na srečo so vsi igralci preživeli, ker zaradi pomanjkanja taiste satelitske navigacije niso pravočasno našli letališča.

Kretenograf je pomislil na svojega psa. Samo pomislil, potočil solzico ali dve, potem pa se je spomnil svojega velepomembnega sklepa in nadaljeval gledanje oddaje o mučenju živali.

Ste morda res mislili, da je že sama misel na svojega prisrčnega psa (ja, je pomislil, želodec je blizu srca) Grafijo priklicala solze v oči in čustva v možgansko skorjo? To ste se zmotili. Pravzaprav je vsa ta groza izvirala iz tega, da je kožo mrtvega psa pustil na kavču, in komaj zdaj jo je opazil. Ni vedel, kako jo je spregledal, ampak bila je tam in nič kaj nežno ni dišala. Pobral jo je, da bi jo odvrgel v smeti, pri tem pa je opazil, da je pod njo majhen listek. Na listku je nekaj pisalo, ampak ni imel očal, da bi to prebral. Poklical je psa, da bi mu jih prinesel, a glej ga zlomka, ta sicer zvesti prijatelj se mu je zopet izneveril. Grafi je torej vstal, si šel po copate, si jih prinesel nazaj h kavču, si jih obul, zopet vstal, šel po očala, jih prinesel h kavču in si jih nataknil. Nato je pogledal, kaj piše na listku. Pisalo je:

"Kretenograf, ti si bedak!"

Nič novega, že večkrat so ga vsi nevoščljivi ljudje zmerjali. Teh ni bilo malo, kajti vsi so mu zavidali pomanjkanje službe, žene, tašče in podobnih sitnosti. Vendar pa je nekaj novega ležalo na drugi strani lista. Z majhnimi, poševnimi črkami je izgledalo, kot bi ga napisala ženska roka, in to zelo na hitro ali pa na neravni podlagi.

"Danes zvečer, 00.37, pred banko."

Na tem mestu je koristno omeniti, da je banka v Podritju središče družabnega življenja. Vsi bančni ropi, goljufije, ugrabitve in tudi umori se zgodijo tam. Grafi je imel celo privilegij, da je živel blizu banke (morda ste uganili, da je bil ravno 37 metrov oddaljen od nje), in se je lahko vseh prireditev udeleževal brez avta (kot bogati Podritčani), kolesa (kot malo revnejši Podritčani) ali vesoljske ladje (kot najrevnejši Podritčani). Torej ni bilo nič nenavadnega, da bi se kdo želel z njim sestati na tistem mestu. Veliko bolj nenavadna je bila ura, kajti ob tej uri nihče ne hodi po Podritju, torej se tudi nihče ne sestaja. Najbolj nenavadno od vsega pa je bilo, da se sploh kdo hoče srečati z Grafijem. No, zakaj pa ne, je pomislil, in pojedel še kožo svojega psa.

Zvečer se je lepo oblečen, v skoraj novem suknjiču in precej bolj skoraj novi kravati, odpravil ven. Točno, ko je njegova strašno strašna digitalna ura pokazala 0.37, se je primajal k vhodu v banko, na široko odprtem. Na tem mestu je koristno povedati, da je bila v Podritju navada puščati banko odprto, ker naj bi to bistveno pripomoglo k varnosti. Glavni prednosti sta bili dve: tatovi (temelj podritskega gospodarstva) so imeli lažje delo, banki pa ni bilo treba vsak dan kupovati novih vrat. Grafi se je postavil ravno med vrata in vneto gledal proti bližnjemu vogalu. Ura je kmalu pokazala 0.38, nato 0.39, potem je iz Grafiju neznanega vzroka preskočila na 0.46, nato spet 0.47, nakar je to zanimivo početje nadaljevala z istim tempom.

Po 15 minutah čakanja se je Grafi naveličal tega prelepega opravila in se prav počasi odmajal domov.