Šesti dan

Obisk pri hipnotizerju je zelo ugodno vplival na njegovo Opeko. Kljub temu, da je ugotovil da je njegova glava dejansko bližje opeki kot parnemu stroju, je bil zelo zadovoljen, saj je vedel da stroji ne znajo razmišljati, o opekah pa nikoli ne moreš biti povsem prepričan. Če ne drugega jo je zdaj bolj spoštoval in jo začel nazivati z veliko začetnico. Kako mu je ta učinek uspelo ustvariti med govorom (pravzaprav je Grafiju to uspelo med govorjenjem samemu sebi, to je pa sploh zavidanja vreden dosežek) je pač druga zgodba.

Šesti dan je Grafi dodobra izkoristil nova spoznanja in se je odločil, da bo ukrenil nekaj v zvezi s krofi. In ker je Grafi človek, ki vestno spoštuje svoje odločitve, je že za zajtrk pojedel velik krof z marelično marmelado. Preostanek dopoldneva se je temeljito pripravil na akcijo: trikrat je poslušal posnetek svojega pripovedovanja pod hipnozo. Že ko ga jr prvič poslušal, se je zavedel, da ni opisal kako priti v podzemno tovarno krofov, in to je bil poglavitni razlog za to, da je kaseto prevrtel na začetek in posnetek poslušal še dvakrat. Žal pa ima večina zvočnih posnetkov eno veliko pomanjkljivost in ravno ta pomanjkljivost je tisti dan prizadela Grafija v vsej svoji moči. Ta pomanjkljivost pa je pomenila, da se tiste reči, ki na posnetku manjkajo med prvim predvajanjem, tudi v naslednjih dveh ne pojavijo. Seveda pa je Grafi to pomanjkljivost dobro poznal in jo tudi predvidel, in ne samo to, pripravljen je imel načrt kako jo premagati. Ta načrt se bo morda zunanjemu opazovalcu zazdel neuporaben, brezploden, morda celo neumen, vendar je bila glede na vse informacije, ki jih je grafi imel, to optimalna zamisel. Tudi Grafi je morda bil neuporaben ali brezploden, neumen pa nikakor ni bil, in ravno tako je bil njegov načrt zelo pretkan. Ker je vedel, da se pomembne reči ne bodo pojavljale na posnetku med drugim in tretjim poslušanjem, nikjer pa ni slišal da se ne bi mogle med četrtim, je posnetek zavrtel še enkrat. In glej ga zlomka, že takoj na začetku je odkril nekaj sumljivo pomembnega. Zazdelo se mu je točno tisto, kar je njegov načrt predvideval, torej da se mu bo med četrtim poslušanjem posnetka razodela velika skrivnost vhoda v podzemlje. Žal pa kljub pravilnosti njegove domneve o četrtem predvajanju ni zvedel nič uporabnega, saj so se namesto tajnih informacij na posnetku zaslišali glasni hipnotizerjevi vetrovi. Grafiju se je že tisti dan zdelo, da je v ordinaciji nenavaden vonj, vendar zaradi vljudnosti zdravnika ni spraševal o tem, kasneje pa je na to dejstvo pozabil, saj se mu ni zdelo ključno pri njegovem raziskovanju. Zdaj pa se je zamislil: "Očitno bo treba najti kakšno drugo pot. Vendar pa sem vseeno nekaj novega izvedel, zdaj vsaj vem kako hipnotizer uspava svoje paciente."

Kot ob vsakem svojem novem spoznanju je bil tudi zdaj zelo zadovoljen sam s sabo in se je nagradil s kosilom v svoji najljubši gostilni, imenovani Pri Ritoprasku. Ker pa stari Ritoprask odpre svojo kuhinjo šele ob enih popoldne, ob koncu Grafijivega poslušanja posnetka pa je komaj bílo enajst, je pred tem obiskal Podritčansko knjižnico, da bi poiskal kakšno knjigo o zgodovini nasprotij med sedemintridesetniki in krofarji. Tam je prebil več kot dve uri in pol, vendar kljub svoji skorajda neomejeni potrpežljivosti in veliki sistematičnosti iskanja (začevši pri knjigah za otroke, saj je bil sam po svojem mnenju mlad) ni našel niti enega zapisa o tem. Dobro je vedel, da je o vsaki neobstoječi tajni organizaciji najti mnogo literature, prav tako o preštevilnih dogodkih, ki se niso nikoli zgodili in se zelo verjetno tudi nikoli ne bodo. Torej je bil neobstoj dostopnega gradiva o veliki zaroti ljudi, starih sedemintrideset let, proti izdelovalcem okroglih kruhkov z marmelado neovrgljivi in neizpodbitni dokaz za obstoj te zarote. Seveda Grafi ni dvomil v sposobnosti svojega uma, zato se mu tudi ob seriji tako nenavadnih in nemogočih dogodkov ni zazdelo, da si vse to izmišljuje njegova zlobna podzavest. Navsezadnje to ne bi bilo nič čudnega za človeka, ki se mu v življenju dogaja tako malo zanimivih reči kot Grafiju, ampak on je bil prepričan, da je eden najprisebnejših ljudi na Zemlji in da se mu to ne more zgoditi. Poleg tega je ravno v trenutku, ko je ideja o lastni norosti prišla v njegovo Opeko, zagledal razpored posameznih oddelkov v knjižnici, ki je dokončno ovrgel to možnost. Zdaj je tudi vedel, zakaj v tej knjižnici ni najti nobenih podatkov o zaroti, knjižnica je namreč imela natanko 37 različnih oddelkov. Resda je bilo Podritje veliko mesto, in mestna knjižnica je bila znana kot največja daleč naokoli, ampak to ni moglo biti naključje. Mestna knjižnica je bila vpletena, Grafi je to vedel. Zdaj je moral samo še svojim krofarjem povedati za to, in zagotovo bo zato dobil nagrado. Ali pa mu bo vsaj toplo pri srcu, ker je naredil dobro delo. Kakorkoli, zdaj je pri srcu namesto toplin začutil praznino in se mirno, s počasnimi koraki odpravil proti gostilni.

K Ritoprasku je prišel natančno ob dveh in sedemintrideset minut. Tega pa seveda ni opazil, ker se je današnjega kosila tako veselil da je tudi njegova Opeka popustila pod močnim pritiskom želodca. Gostilna je bila običajno ob času za kosilo zelo dobro obiskana, danes pa je večina miz samevala. Tega je bil Grafi vesel, saj je bil zaradi razburljivih novih informacij malce živčen in nikakor ni želel dolgo čakati na postrežbo. Usedel se je za manjšo mizo ob steni in čakal na natakarja. Natakar je kmalu pristopil k njegovi mizi, in Grafi je naročil Ritopraskovo specialiteto, bikov zadnjični zrezek. Nameraval je naročiti še kozarček najboljšega Podritčanskega rdečega vina, a se je premislil. Zavedel se je namreč da ima nocoj pred seboj še pomembno nalogo, pri kateri mora biti stoodstotno zbran, in to vključuje popolno treznost, zato je raje naročil pomarančni sok in vodo. Gostilna pri Ritoprasku je vedno slovela po dobri postrežbi, in tudi tokrat je upravičila svoj sloves, saj je Grafi dobil svoj zrezek v manj kot eni uri. Prebivalci Podritja niso bili znani po veliki delovni vnemi, in večina kuharjev v restavracijah si je vzela čas za pripravo vsake jedi. To domačinov ni motilo, saj so bili povečini umirjeni ljudje, poleg tega pa so le redki med njimi kadarkoli zapustili to čudovito mesto, in tudi tisti redki izbranci, ki so ugotovili da drugje življenje teče hitreje, so se tega prestrašili in vrnili domov. Seveda pa je enako veljalo za vse ostale delavce in obrtnike, vse je potekalo v mirnem tempu, zato so bili prav vsi izdelki in storitve iz Podritja znani daleč naokoli po svoje kvaliteti, predvsem pa redkosti. Med njimi še posebej izstopajo kvalitetni Podritčanski čevlji. Čeprav je v tem velemestu več kot šestintrideset čevljarskih delavnic, je na svetu le pet primerkov v njih narejenih čevljev, pa še ti so vsi levi. Le tiste najstarejše so v dolgih letih napornega dela dokončale vsaj en čevelj, in teh pet čevljarn iz obdobja, ko je bilo mesto Podritje ustanovljeno, zdaj izdeluje vsaka svoj desni čevelj.

Danes je bil edini dan v Grafijevem spominu, ko se mu je zazdela postrežba pri Ritoprasku prepočasna. Zato je med čakanjem večkrat poklical natakarja in mu skoraj prijazno povedal, naj malo pohitijo. In ko je naposled dobil svoj zrezek, ga ni pojedel počasi z užitkom, kot je to delal ponavadi in kot so to počeli drugi gostje, ampak ga je z naglico pohlastal in na dušek spil še tisti kozarec soka. Ostali ljudje v gostilni so se najprej tiho, nato pa vedno bolj odkrito zgražali nad tem, osebje pa je vzkipelo ko je tako hitro vstal od mize da je celo pozabil plačati. Na srečo natakarjev se je zaradi naglice zaletel v odprta vrata, kar ga je opomnilo na svojo pozabljivost, ampak ravno ko je segel po denarnico da bi poravnal račun, je omedlel in se sesedel na tla. Eden izmed natakarjev je nebodilen vzel Grafijevo denarnico, in nje vzel čisto malo več denarja kot je stalo kosilom, nato pa so ga s skupnimi močmi odnesli pred vrata. Medtem je kuhar, ki je ravno z veliko vnemo pripravljal zrezek nekemu drugemu gostu, prišel z velikim vedrom mrzle vode in ga zlil Grafiju na glavo.

Grafi se je kmalu prebudil iz nezavesti, se urno in spretno pobral in zavil proti domu, da se preobleče in posuši. Ko je prišel domov je storil natanko to, še malo posedel na kavču in se kmalu odpravil proti banki. Ura je bila šele natančno šest popoldne ko je prišel do banke, zato je bilo pred njim po njegovih pričakovanjih še dobrih pet ur čakanja, saj je pričakoval obisk ob polnoči in sedemintrideset minut. Če bi Grafi poznal osnovno matematiko, bi vedel da ga čaka šest ur in pol dolgočasnega čakanja, ampak zaradi svoje živčnosti in napetega pričakovanja se mu je to obdobje zdelo približno dvakrat daljše od večnosti. Ampak vseeno je zaradi svoje trdne osebnosti zdržal ves ta čas.

Naposled je težko pričakovani trenutek le napočil, ampak tudi tokrat se je klavrno razpočil od odpočil, brez da bi se zgodilo karkoli nenavadnega. Prejšnjič, ko je čakal pred banko, se mu je ženska prikazala šele ob 0.39, zato je Grafi počakal do takrat. Žal pa vse do 0.52 ni opazil nič takšnega, kar bi vzbudilo njegovo pozornost, in še takrat je bilo to opažanje, da je zaspan in si želi počitka. Čeprav je bil močno potrt od razočaranja, se je spomnil na napotke za osebnostno rast, zato se je namesto povsem umestnega razgrajanja po mestu mirno odpravil domov.