Peti dan

Tokrat pa se ni zbudil. Pravzaprav se vsaj ni zbudil sam, ampak ga je zbudilo nekaj drugega. Zbudilo ga je tresenje zraka. To je bilo tisto nenavadno, ritmično in zelo moteče tresenje zraka, ki ga navadni smrtniki imenujemo zvok budilke. Grafi ga ni imenoval tako, ker se mu je karkoli v zvezi z bujenjem zdelo kot preklinjanje, in to je ena najgrših navad navadnih smrtnikov. Zvok budilke je pomenil, da se mu mudi. In to nikamor drugam kot k hipnotizerju (čeprav še vedno ni vedel, kako se mu reče, na listek si je zapisal hipnočlovek). V avtorjevo in bralčevo veliko presenečenje je bil najbližji hipnočlovek od Grafija oddaljen kakšnih 600m. To je navidez povsem nedolžna številka, vendar se globoko v njeni podzavesti skriva prežeča nevarnost. 600 metrov je namreč enako 0.37 angleške kopenske milje. Naključje? Ali globalna zarota? Grafi je bil še vedno prepričan, za je to le še eno naključje, verjetno zato ker ni znal preračunati metrov v milje, pa tudi če bi znal, bi bil prelen za to.

Po nekaj minutah hoje je prišel do hipnotizerjeve ordinacije. Še preden je vstopil skozi vhodna vrata je opazil gnečo v čakalnici. Brez štetja je vedel koliko ljudi je pred njim, zato se je mirno usedel na osemintrideseti stol. Po nekaj minutah čakanja ga je čakalo še nekaj ur čakanja, po njih še nekaj minut, nato pa je končno prišel na vrsto. Hipnotizer je bil starejši možakar nizke postave, s košatimi sivimi lasmi. Ravno te mu je Grafi zavidal, ker jih kot vemo sploh ni imel.

"Bova kar začela?"

"Bova, doktor. Ali kaj boli?"

"Ne, prav nič" je odvrnil zdravnik, in stranko posedel na stol. Nato mu je začel brati Lovca v rži in Grafi je v trenutku zaspal. Zdravnik ga je začel spraševati, in ko je prišel do usodnega večera, je Grafi začel pripovedovati svojo zgodbo.



"Čakal sem pred banko. Nisem vedel kdo se bo pojavil, niti kdaj se bo pojavil, niti če se sploh bo. In vendar se je. Prikazala se je ženska v svojih tridesetih, natančneje v osemintridesetem. Poklicala me je, in jaz sem šel za njo. Pogreznila sva se v tla, kjer se je odprl velikanski prostor. Ona je bila moja vodička. 'Tu proizvajajo marmelado' je razlagala. 'V sobi zraven jo vbrizgavajo v krofe. Paziti je treba, da je točno na sredini. Krof, ki nima marmelade točno na sredini, je slab krof.' Krofi, sem pomislil. Zarota. 37. Misli so divjale skozi mojo glavo. 'Bi lahko dobil krof? Za preizkušanje, seveda …' Odvrnila je: 'Počakajte, kmalu boste na vrsti'. Vprašal sem jo, zakaj delajo krofe tu pod zemljo, in dobil sem odgovor, da zaradi zaščite.

'Pred čim?'

'Pred sedemintridesetniki', gospod. Vsi Podritčani, stari 37 let, so se združili proti nam. Ne marajo nas, gospod Kretenograf'.

'Ampak', sem ugovarjal, 'saj jih imate vi prav toliko,'

'Jaz sem vohunka. Pomembno je, da vemo kaj sovražnik načrtuje. In želimo vašo pomoč. Zato smo vas pripeljali sem. Pomagali nam boste dokončno premagati sovražnika.'

'Kako pa?' sem bil radoveden

'Ko bo čas, boste izvedeli'

Tedaj sva se zopet znašla pred banko, ženska je odkorakala, jaz pa sem ostal. Nisem vedel, kam je šla, in tudi nisem želel vedeti. Želel sem si samo nazaj v svojo toplo posteljo, zato sem kmalu tudi sam odšel"



Grafi se je z šibkejšim glavobolom zbudil iz hipnoze in zaslišal prijetni hipnotizerjev glas: "Hvala, gospod Grafi, dovolj ste mi povedali. Izvolite posnetek najinega pogovora, imamo pa tudi pisni zapis, če želite."

"Ne, hvala, tako ali tako bi ga zgubil, in želim da te stvari ostanejo tajne" je odvrnil Grafi in odšel domov.





Ko se je Grafi vrnil z obiska pri hipnotizerju, je bil zelo dobre volje. Znebil se je svoje največje nočne more, zato si je privoščil malo zabave. Odpravil se je na sprehod po Podritju, po možnosti do kakšne gostilne, kjer bi v miru pokosil. Hodil je zelo dolgo, skoraj 38 minut, nato pa je našel eno ki mu je ustrezala. Nad vrati je na veliko pisalo Gostilna Pri parnem stroju, in Grafi je bolj zaradi imena kot izgleda gostilne vstopil vanjo. Vendar pa mu je tik pred vrati v glavo šinila še ena misel. Postal je, se ozrl naokoli, in usmeril pozornost na majhno zeleno tablico. Iz grla se mu je utrgal prediren krik, ki pa je kmalu utihnil, saj je Grafi od groze omedlel.

Iz nezavesti ga je zbudil lastnik gostilne z velikim vedrom mrzle vode. Čim je Grafi prišel k sebi, je bil precej zmeden, tako da nekaj časa sploh ni vedel kje je. To ga ni zelo motilo, saj mu je gostilničar ponujal tudi kozarček domačega žganja, ki ga je rade volje popil. Ta kozarček pa mu je zbistril pogled, tako da je zopet opazil majhno zeleno tablico na steni gostilne, in kratko malo zbežal. Tekel je, kar so ga nesle noge, dokler ni prispel do svojega doma, potem je še malo tekel, se varno zaklenil, še malo tekel, si pripravil kosilo, pretekel še par korakov in se dokončno utaboril na kavču pred televizijo. "Kar naj pridejo 37niki," je zamomljal sam pri sebi, "ali pa Turki, v svojem taboru se nikogar ne bojim!" Seveda mu je mati narava (ali pa tisti, ki sestavlja program na TVP) takoj pokazala, da se moti, kajti na vrsti je bila oddaja o pajkih. Ko je pogledal na spored, se je močno začudil, saj je bila naslednja na vrsti oddaja o proizvodnji krofov v Južni Ameriki, takoj zatem pa je sklenil, da se sploh ne bo več čudil.

Za Grafijev mladi um pa je bilo to preveč. Kljub svojem optimizmu je vedel, da si ne bo znal zapomniti dveh življenjskih pravil naenkrat. Moral je vzeti v roke papir in svinčnik in si zapisati:

Moja pravila za osebnostno rast:

1. Ne sekiram se
2. Ne čudim se
3.
4.
5.

Pustil se je še tri prazne prostorčke, za morebitne bodoče odločitve, in se spet posvetil prelepim pajkom.