Prvi dan

Neke mrzle novembrske noči je po Podritju pohajkoval Kretenograf oziroma Grafi, kot se je klical sam. Drugi ga pa niso klicali tako, ker ga nihče drug pač nikoli ni poklical. Bil je zaprisežen samotar, in tega niso zmotili niti pretresljivi (čeprav povsem nezanimivi) dogodki preteklega dne. Nihče ni vedel od kod prihaja, kako se piše ali koliko je star. Zato si je lahko privoščil, da je obdržal navado iz otroštva. Ta navada, nekateri so ji rekli razvada, je bila, da je nase vedno gledal kot na mladega človeka. V resnici bi njegovi sivi lasje razkrivali drugačno zgodbo, ko bi jih še kaj imel. Ker pa jih nima, ga je najbolje poimenovati mladi Grafi, kajti karkoli drugega bi ga morda lahko razjezilo, tega pa si nikakor ne želimo.

Ko je mladi Grafi s počasnimi koraki hodil po Podritju, so mu misli kot bliski švigale sem in tja, in imel je občutek, da ima parni stroj namesto glave. Tisto, kar je v resnici imel na glavi, je bilo po sposobnostih pravzaprav bolj podobni opeki. In to ne kakršnikoli opeki, ampak prav tisti rdeči opeki modre barve, ki je padla z zidu med gradnjo novega bloka. Ne ve se kje je tista opeka končala, ampak splošno sprejeto je mnenje, da ne na Grafijevi glavi. Vseeno pa mu je bil parni stroj bolj všeč kot opeka, zato je kljub občutni napačnosti obdržal to mnenje. Nato je celoten stroj pognal in se vrgel v težak razmislek. Razmišljal je o svoji preteklosti, o svojem življenju in svoji usodi. Na koncu upoštevajoč skoraj vse faktorje sprejel odločitev, da se ne bo več sekiral. Za prav nič na svetu. Ne za dolgočasne pretekle dogodke (ki jih tu ne bomo omenjali), ne za naravne zakone (prav posebej ne za drugega, ki bo kmalu omenjen), ne za divjo in zanimivo prihodnost (ki pa jo bomo omenili malce kasneje). Žal pa se ni odločil, da se ne bo sekiral za čas, in ravno ta odločitev (ali pa pomanjkanje nje) se je izkazala za usodno.

Pogledal je torej na uro in se zgrozil. Zgrozil se je, tako kot se je zgrozil vsakič, ko je pogledal na svojo novo uro. Že od malega se je bal digitalnih ur. Nekoč je videl, kako je digitalna ura pojedla traktor, in takrat se je zgodilo dvoje. Odločil se je, da nikoli ne bo postal traktor, in ta odločitev je sicer v veliki meri vplivala na njegovo poklicno kariero, ne pa na to zgodbo. Druga, pomembnejša stvar (no, tudi ta ni nevemkako pomembna, če smo odkriti) pa je, da se od takrat boji digitalnih ur. In prav tako je v dar dobil od svoje zlobne žene, ki grozi z ločitvijo, v primeru da Grafi ne nosi te ure. Dejstvo, da se je njegova žena ločila že pred petimi leti, je zanj sicer bilo precej pomembno, ampak ga gladkomalo ni upošteval. Vendar pa je bil v njegovi vsakdanji grozi tudi kanček presenečenja. Ne takšnega presenečenja, kot ga doživi človek, ko mu zobozdravnik pove, da mu mora namesto ene same vstaviti pet plomb, ampak bolj takšno presenečenje, kot ga ob istem stavku doživi človek s tremi zobmi. To ni tisto presenečenje, ko pozabite zapreti usta, ampak ko pozabite, da sploh imate usta. Verjetno se sprašujete, kakšno je to presenečenje bilo. No, strašno strašna digitalna ura je kazala 0.37. Presenečenje pa tako, porečete. Vendar vsak, ki se je že kdaj ob 37 minut čez polnoč sprehajal po Podritju, dobro ve, da … Ne. 0.37 je tista in točno tista ura, ob kateri so Podritniške ulice prazne kot gobe po dežju. Um, ne, pardon, napačen pregovor. Prazne kot prostor med jedrom in elektroni. No, saj niti ni važno, ulice so prazne. To je eden izmed zakonov narave, po mnenju učenjakov drugi najpomembnejši. Grafi je večkrat razmišljal o tem zakonu, prekršil pa ga ni niti enkrat samkrat. Vendar kljub vsem razmislekom stvari ni prišel do dna. Sprevidel je, da je tu vmešan še kak njemu neznan naravni zakon.

Ker pa se danes ni sekiral za naravne zakone, ne za Drugega ne za Neznanega, je poskušal vnovič. Zagnal je svojo parno opeko, vdihoval je zrak kot lokomotiva in tudi v ušesih mu je piskalo kot lokomotiva. Dejstvo, da obstaja več parnih kot opečnih lokomotiv, je imel za še en namig o pravilnosti njegovega mnenja o parnem stroju in opeki.

Tokrat so se mu vzroki ponujali kar sami. Med vsemi najočitnejši je bil eden, ki je bil tako dober, da ga je poimenoval. Žal mu je ob vsem tem premišljanju zmanjkalo procesorske moči in ni mogel najti niti enega, še tako slabega imena za ta razlog. Zatorej ga je imenoval kar Razlog. Ta veliki in vsesplošni Razlog pa je bil, da se vsi dolgočasni žuri takrat končajo, dobri pa komaj dobri razmahnejo. Nič posebnega, ampak za mladega Grafija je bil to eden največjih intelektualnih prebojev. Ta Razlog je preživel celo misel, da Grafi še nikoli ni bil na žuru, naslednja, namreč da v Podritju sploh ni žurov, pa na Razlogovo veliko srečo ni vstopila v Grafijev stroj. Izognila se mu je v velikem loku, izvedla luping, ki se ga nebi sramoval niti kak Eurofighter Typhoon, in se blizu ušesnih izpušnih šob pridružila predhodnici.

Ob vsem tem razmišljanju pa je Grafi prišel do svojega doma. Povzpel se je po zavitih stopnicah, in ker je bil rahlo, čeprav ne povsem, sestradan, je takoj zavil v kuhinjo. V hladilniku je našel samo nekaj stare salame, na pultu pa še malo kruha. Iz tega si je napravil sendvič, natresel svojemu psu svežih briketov in se usedel za mizo. Ko pa je pojedel prvi grižljaj, je vstal, si natočil poln kozarec vode in ga odnesel na mizo. Tam pa ga je čakalo novo presenečenje. Za razliko od prejšnjega je bilo zelo blizu presenečenju človeka, ki izve da mu bodo prevrtali pet zob. Njegov krožnih je bil namreč prazen, pes pa se je oblizoval in ga prijazno, prav priliznjeno gledal. Že je mislil planiti nadenj, pa se je ravno sredi skoka spomnil, da se ne sekira. Torej se je v zraku obrnil, prekršil nevemkateriže naravni zakon in padel nazaj točno na mesto odriva. Vedel je, da je njegov hladilnik prazen, ampak še vedno se ni sekiral. Vzel je največji nož iz predala in prav priliznjeno gledajočemu psu prav priliznjeno prerezal vrat (pri tem je skrbno pazil, da niti kaplja krvi ni padla ne nanj ne na mizo). Nato ga je povsem mirno, brez sekiranja (in tudi brez seciranja, ker je bil pač utrujen in tudi lačen) pojedel. Krožnik je potem pospravil v pomivalni stroj, z mokro krpo pobrisal kri po tleh in se odpravil spat.