Sedmi dan

Ta dan je bil eden najbolj čudnih v Grafijevem življenju, saj je mu je že zgodaj zjutraj zgodilo nekaj čudnega, takoj za tem pa nekaj še dosti bolj čudnega. Prva nenavadna stvar je bila, da se je zbudil že pred osmo uro, kar je bilo prvič po sedemintridesetih tednih brezposelnih, da se je zbudil prej kot ob pol desetih. Kaj natančno je bil vzrok tega zgodnjega prebujenja ni znano, ampak gotovo ni niti pol tako zanimivo in nenavadno kot dejstvo, da je po dolgem času spet vstal ob tako zgodnji uri. Najverjetneje je k temu botrovalo njegovo bojno stanje, saj je imel vtis, da celotna industrija krofov računa nanj in na njegov širok nabor različnih spretnosti. Če bi bil današnji dan samo še en običajen dan v Grafijevem življenju, bi najprej temeljito premislil, z mislimi šel skozi dogodke prejšnjega dne, in povsem logično prišel do zaključka, da ne samo ne ve kako bi lahko pomagal krofarjem, ampak tudi ne ve kako priti do njih, kar je precej kočljiva zadeva, saj nima niti najmanjšega pojma kaj naj naredi. Danes seveda ni bil običajen dan, saj se je zbudil dobri dve uri pred svojim običajnim vstajalnim časom. Druga stvar, ki je današnji dan naredila še bolj nenavaden, pa je potekala po korakih. Dogajanje je postalo zanimivo, ko je grafi razprl oči in pogledal na budilko. V zloveščih rdečih številkah na črnem ozadju digitalnega zaslona je na veliko pisalo 7.37. Takšne številke Grafi v življenju še ni videl; ko je še hodil v službo, je ob sedmih moral biti že na pošto, odkar je nezaposlen pa vedno vstaja občutno kasneje, medtem se v spalnico običajno vrne po polnoči, torej je ob 7.37 popoldne vedno kje drugje, na primer na kavču pred televizijo. Ta enostavna kombinacija enajstih svetlečih črtic je Grafiju pomenila nekaj čisto novega, nekaj povsem neznanega, in ravno to neznanje mu je najprej vzbujalo mešane občutke, nato pa so se ti občutki lepo premešali in prečistili v čisti, grozoviti starh. Strah pred neznanjem je globoko zakoreninjen v človeško podzavest, in ker je bil Grafi vsaj v tem pogledu med najbolj človečnimi ljudmi na svetu, ga je ta številka tako prestrašila, da se je sunkovito obrnil na drugo stran postelje čez njen rob zgrmel na tla. V navalu groze se je urno pobral, stekel na hodnik in za seboj temeljito zaloputnil vrata, pri čemer se mu je rokav pižame na sumljiv način zataknil za kljuko, in to na notranji strani vrat. Ker ni imel poguma, da bi vrata ponovno odprl, je raje slekel zgornji del pižame in stekel proti najbolj varnem prostoru v hiši, stranišču. Počutil se je kot v počasnem posnetku akcijskega filma, ko je z dolgimi koraki prihitel do straniščih vrat ter jih sunkovito odprl, se stlačil noter in zaklenil. Seveda je to opravil s takšno hitrostjo, da je pozabil prižgati luč, ki je imela stikalo priročno nameščeno na hodniku. Vse kar je v temi je tudi neznano in Grafiju ni bilo prav nič prijetno ob misli na vse mogoče počasti, ki lezejo iz školjke, saj se ni bal samo tega, da bi ga pojedle, ampak tudi njihovega vonja. Zato se je Grafi odločil odkleniti vrata in na hitro prižgati luč, nato pa se zakleniti nazaj v svoje varno zatočišče. Ravno v tem trenutku pa je tik pred sabo zaslišal tih, povsem miren moški glas:

"Dobro jutro, gospod Grafi, upam da ne motim"

Seveda je to Grafija dodobra zmotilo, in ne samo na je prekinil projekt odklepanja vrat, ampak se je kolikor je bil dolg in širok zgrudil po tleh (pravzaprav kolikor je bilo stranišče dolgo in široko, saj je bilo premajhno za tovrstno grudenje). Moški, ki nikakor ni pričakoval tako burne reakcije, je nekaj časa nemo gledal v temo, kjer je po njegovem mnenju ležal njegov najnovejši sodelavec, in šele čez nekaj časa se je spomnil, da se nahaja v stranišču, in je Grafija polil z dobršno količino ne najbolj tople vode. To ga je sicer prebudilo, ampak zaradi teme okoli sebe in občutka mokrote se je Grafi počutil bolj kot dojenček v maternici kot karkoli drugega. Začel je milo jokati in se ni ustavil, dokler ga ni moški privlekel do kuhinje in mu v usta vtaknil, ker pač ni našel drugega, širši konec lesene žlice, kar ga je čudežno pomirilo.



Ko se je Grafi popolnoma ovedel, je sedel v kuhinji, s hrbtom naslonjenim na hladilnik in nekakšnih težko opisljivim pogledom v težko določno smer. V tisti smeri je namreč videl okrogel rumen madež, ki je kmalu začel spreminjati obliko od kroga do elipse, dokler naposled ni zavzel oblike dežnega plašča. V tem dežnem plašču je bil kot po naključju ravno tisti moški, ki ga je srečal že v stranišču, in Grafi se je zaradi tega počutil nekoliko bolje, saj se je znebil vsaj strahu pred neznanim. Seveda je bil navdušen nad tem svojim uspehom, in navdušenje mu je dvignilo moralo tako visoko, da je pozabil na vse mnoštvo njegovih drugih strahov in pogumno nagovoril skrivnostnega moškega v rumenem dežnem plašču. Spregovoril je mirno, v štirih kratkih besedah, in vendar so te besede spravile moškega v sila neugoden položaj. Do sedaj je domneval, da ve skoraj vse o Grafiju, ki je preprost človek in je uporaben v boju prosti sedemnitridesetarjem predvsem zato, ker Grafi ni veljal za zelo sposobnega človeka in nihče ne bi niti posumil, da je nasprotna stran vpoklicala prav njega. Mislil je, da ima na Grafijem popolno premoč, saj je bil tajni agent in so mu bile na voljo informacije o Grafiju, za katere verjetno še on sam ni vedel. A Grafi je pokazal svojo pretkanost in sogovorniku ni jasno pokazal, kdo je glavni v tem pogovoru, ampak je le-tega močno zaposlil, s tem pa tudi zmedel in pridobil pomembno prednost pri nadaljnjem pogovoru. Izustil je:

"k … kk … kjjjkkk … asdf"

Skrivnostneža je, po tem ko je čisto mirno preživel srečanje na stranišču in iznajdljivo pomiril Grafija, to povsem vrglo iz tira. Brezuspešno je zajemal sapo, nato pa se še on zgrudil na kuhinjska tla, ravno nasproti Grafija. Tako sta sedela na tleh, se gledala iz oči v oči, in nobeden ni niti trznil, dokler ni obeh zmotil redek pojav, namreč samovoljna odločitev Grafijeve budilke, da ponovno začne zvoniti. Budilka je bila sicer ena najzlobnejših, kar jih je Grafi kdaj v svojem življenju videl, ampak kljub zlobnosti in z njo povezani glasnosti zvonjenja je do kuhinje prišel le tih, mil glasek, ki je spominjal na glas branjevke, ki so ji pravkar ukradli škatlo jabolk, odnesli škatlo, jabolka pa zelo prijazno vrnili, ker so se jim je razmerje okus/cena zdelo prenizko.

Seveda je neznancu ta nepričakovani zvok vzel vse sposobnosti razmišljanja, zato pa je Grafi, ki se je na ta zvok že dodobra privadil, urno skočil na noge, se odpravil v spalnico in budilko nežno potopil v vnaprej pripravljen vrč sadnega soka. Nato se je vrnil k neznancu, ki je bil sedaj že skoraj priseben in pripravljen na intelektualni obračun. Med Grafijevo odsotnostjo je ugotovil, da njegov sogovornik najverjetneje pozna vse njegove skrivnosti in da bo spregovoril brez ovinkarjenja. Zanimalo ga je, kako je izvedel zaporedje tipk na njegovem obveščevalnem računalniku, ko pa je bil to edini njemu znani primerek takšne elektronske naprave v Podritju. Računalnik je čuval v popolni tajnosti, saj so bili na njem shranjeni neprecenljivi podatki, ki so ključno pomagali preprečevati prevlado sedemintridesetnikom. Ker je trdno verjel, da premore mladi Grafi krepko več kot sedemintrideset let, se mu ni zdelo pametno pred njim prikrivati ničesar.

"Gospod Grafi, za Vas imam pomembno vprašanje. Prejle ste izrekli navidez naključno zaporedje črk, ki pa vseeno nekaj pomeni. Morda veste kaj?"

Grafi se je prisiljeno nasmehnil in odgovoril:

"Da, gospod, vem. In pripravljen sem vam to povedati in pojasniti. Pravzaprav sem vam pripravljen povedati še kaj drugega, veliko drugega. Seveda mi morate pred tem obljubiti popolno zaščito pred sovražnikom, dovolj veliko vsoto denarja za upokojitev in mirno preživljanje preostanka življenja, vsaj eno vznemirljivo nalogo v skupnem boju in novo zobno ščetko. Sprejmete te pogoje?"

"Da, Vaši pogoji se mi zdijo docela sprejemljivi. Mimogrede, moje ime je Johan. Pojdite z menoj do glavnega štaba, da lahko vaše podatke zaupate najvišjemu organu krofarjev, Marmeladnemu odboru."



Ko sta prišla do banke, sta prav tako kot prejšnjič uspela priti v podzemno poslopje na Grafiju neznan in povsem nerazumljiv način. Očitno je njegova Opeka zadrževala preveč informacij, da bi si zmogla zapomniti ta skrivnostni premik. Prav zaradi pomembnosti teh informacij si jo je že nekaj časa prizadeval čim manj uporabljati, in to mu je zelo dobro uspevalo. Za ključni faktor pri tem uspehu je imel svoj listek z navodili za osebnostno rast, ki je močno razbremenil njegove sive celice.

Johan je vstopil v veliko dvorano za težkimi lesenimi vrati, in Grafi mu je obotavljajoče sledil. Presenečeno je zagledal veliko skupino ljudi, med njimi tudi žensko s katero se je podal v podzemlje pred dvema dnevoma. Sedeli so v krogu, v katerem pa sta bila blizu vhoda dva prazna stola. Enega je zasedel Johan, nato pa Grafiju pomignil naj sede na stol poleg. Nasproti Grafija, na čisto drugem koncu dvorane, je vstal starejši moški močnejše postave in počasi, z globokim glasom spregovoril:

"Danes smo se zbrali, ker je gospod Kretenograf (pri tem je z roko pokazal na Grafija, ki je prijazno pokimal, pri čemer pa mu je zaradi nepazljivosti kapljica sline padla na srajco) obljubil nove podatke o naših sovražnikih, ST-jih. V primeru, da nam njegove informacije pomagajo v našem pravičnem boju, mu ponujamo popolno zaščito, preskrbljenost do konca življenja (pri tem so se mu ustnice rahlo napele v potlačen nasmeh, saj sodeč po pomanjkanju Grafijevih sivih las temu obdobju ni prisojal kakšne posebne dolgotrajnosti) in najnovejši model zobne nitke…

"Zobne ščetke." se je brž oglasil vznemirjeni Grafi. "Hvala, nadaljujte"

"Obljubili pa smo mu tudi, da bo sam načeloval vsaj eni misiji v našem boju. Osebno sem uredil vse naštete stvari, v zvezi z nitko se prosim pritožite našemu oddelku za trženje. Zdaj pa vas prosim, da nam poveste čisto vse, kar veste tako o nas kot o ST-jih."

In Grafi je začel svojo pripoved:

"Najprej bi vas prosil za zobotrebec … Veste, pred tednom dni se mi je kos pasjega mesa zataknil med zobe."

Brž je eden izmed stražarjev, stoječ pred vhodom, prinesel celo škatlico zobotrebcev. Grafi je naključno izbral enega in si z njim otrebil košček mesa med zobmi. Nato je nadaljeval:

"Bi lahko dobil kozarec vode?"

Seveda so mu tudi tokrat nemudoma ustregli.

"Kaj pa kos prepečenca? Veste, danes nisem utegnil zajtrkovati"

Tudi tokrat je stražar, kljub rahlemu vzdihovanju, odšel v kuhinjo in prinesel škatlo prepečencev.

"Bi lahko sedaj začeli?"

"Seveda. Vse se je začelo, ko sem se preselil v Podritje. Na začetku se nisem najbolje znašel, zato sem enkrat po naključju zašel v napačno stanovanje. Tistega dne sem moral biti še posebej zmeden, saj sam živim v tretjem nadstropju, vstopil pa sem v klet čisto nekega drugega bloka. Klet je bila zaprta, vendar ne zaklenjena, zato sem jih odprl. Takoj sem opazil da to ni moje stanovanje, saj je bilo čisto in urejeno. Opazil pa sem tudi nenavaden stroj, ki je izgledal kot televizor, le da je bil imel še neko čudno reč privezano nanj. Takoj je pritegnil mojo pozornost, in videl sem da so na tisti reči črke v navidez naključnem vrstnem redu. Pomislil sem, da je to nekakšen šifrirni stroj, in sem si zapomnil prve štiri črke v srednji vrstici: 'asdf'. Na tej čudni reči…"

"Tipkovnici" se je oglasil Johan. "Tej reči se reče tipkovnica."

"No, seveda, da, na tipkovnici so bili še neki čudni simboli, ki pa sem jih raje kar ignoriral. Nato pa sem se dotaknil črke A, in televizorju podoben del…

"Ekran."

"Da, absolutno, ekran se je prižgal. Na njem se je prikazalo besedilo. In to zanimivo besedilo. Zelo zanimivo. Bili so podatki o tajni skupini ljudi, ki naj bi načrtovali uničenje avtorja tistega besedila, kmalu zatem pa še prevlado nad svetom. Seveda sem iz tega besedila veliko izvedel tudi o njegovem avtorju, ki je očitno pripadal neki drugi skupini. Nikjer nista bili omenjeni imeni teh skupin, zato sem šele povezal vaš boj proti ST-jem povezal s tistim besedilom šele po prvem obisku pri vas. No, vsebino tega besedila verjetno poznate, zato vam bom raje zaupal kaj sem sam izvedel o tej temi.

Vem da je mestna knjižnica na njihovi strani. Šel sem pogledat, in na policah nimajo niti ene same knjige o ST-jih, niti o vaši skupnosti. To se mi je zdelo sumljivo, zato sem si ogledal še razpored oddelkov v knjižnici, da bi se prepričal če nisem kakšnega po naključju izpustil. Seveda je le-teh bilo natančno sedemintrideset. Iz tega zanesljivo sklepam, da je knjižnica verjetno pod vplivom vaših (oziroma naših) sovražnikov in jim najverjetneje pomaga pri njihovih namerah.

Druga stvar, ki sem jo nedavno izvedel, pa je dosti bolje nevarna. Uspeli so se namreč infilitrirati v našo mestno upravo. Zagotovo je kakšen njihov član v urbanističnem oddelku. Če natančno preučite načrt Podritja, boste opazili, da je nekaj pomembnejših stavb postavljenih v medsebojni razdalji, ki vključuje število 37. To je večkrat prikrito, kar me napeljuje na domnevo, da so izredno pametni in previdni pri načrtovanju. V bistvu to tako dobro prikrivajo, da tega ne bi mogel ugotoviti, če ne bi živel na pravem mestu. Moje stanovanje je od banke oddaljeno natančno 37 metrov, prav tako od najbližje trgovine, od hipnotizerja pa natančno 0.37 angleške milje. Zdi se naključje, da ravno jaz živim tam, ampak po vsem kar vem ne verjamem več v naključja. Kakorkoli, to pomeni, da so bili aktivni že ob ustanovitvi tega mogočnega mesta, hkrati pa tudi, da so zelo premeteni in znajo skrbno skrivati svoje načrte. Očitno se pri našem skupnem boju ne bomo mogli zanašati na mestne organe, sam imajo svoje člane tudi tam.

Ugotovil sem pa še nekaj, česar si sam ne znam natančno pojasniti. Kot morda že veste, je sedemintrideset minut po polnoči Podritje mesto duhov. Ob tem času ni prav nikogar zunaj, kot da bi bila policijska ura. Sam nisem domačin, zato sem se nekoč točno ob tej uri vračal domov. Moram vam priznati, ni mi bilo prijetno, še posebej ker sem slišal da ob tej uri nihče ne hodi po ulicah Podritja. Odnesel sem jo brez praske, mislim da mi tudi psihičnih poškodb ni pustilo (ob tem so se poslušalci namuznili), in prav zato se zdi nenavadno, da se ljudje tako množično bojijo te ure. Vse skupaj me spominja na množično psihozo, ki si je nikakor ne znam razložiti, in ravno tu sem upal na vašo pomoč."

Ob tem razlaganju se je tako razvnel, da je nezavedno vstal in stopil korak naprej proti sredini kroga. Tega pa se je dokaj dobro zavedel, ko je poskušal sesti in na tleh presenečen ugotovil, da stola ni tam, kjer bi moral biti. Vljudno se je opravičil, nato pa se s pomočjo stražarja previdno dvignil na stol.

Tokrat je spregovoril Johan: "Zdi se mi, da imamo odgovor na vaše vprašanje. Pri sebi imam mapo z vsem, kar vemo o ST-jih. Prosim, da si jih podrobno preberete. Stražar vam bo pokazal pot do vaše pisarne.

Grafi se je oglasil "Raje bi šel domov..."

"Ne. Žal mi je, vendar ste za nas preveč pomembni da bi vas izpostavili nevarnostim. Sami ste želeli protekcijo. Naši prostori so karseda udobni, če si boste še česa želeli, to prosim sporočite stražarjem."

"Ampak..."

"Ne."

"...lačen sem."

"Priskrbeli vam bomo kosilo." Nato se je obrnil proti ostalim članom Marmeladnega odbora: Današnji sestanek je končan. Prosim, nadaljujte svoje delo."

Vsi so odšli iz dvorane, in Grafi jim je sledil. Njegov novi osebni stražar mu je pokazal pot do pisarne. Pisarna je bila opremljena dokaj drugače od ostalih pisarn, ki jih je Grafi videl v svojem kratkem življenju. Miza je bila okrogla in na pogled izgledala kot stiliziran krof, prav tako stol. Tudi omare niso bila običajne, stražar je pojasnil da spominjajo na peči za peko krofov. Odbor je uvedel takšno pohištvo zato, da bi se zaposleni bolje počutili, hkrati pa to naj bi izvajalo psihični pritisk na morebitne vohune. Stražar je odšel, Grafi pa se je bolje razgledal po prostoru in v ozadju zagledal okrogla vrata. Odprl jih je in za njimi našel majhno sobico, v kateri je bilo prostora le za posteljo in nekaj omar. Bilo je še prezgodaj za spanje, saj je bila ura komaj dve popoldne, zato se je raje vrnil v pisarno. Šele tedaj je na svoji delovni mizi opazil računalnik, in samemo sebi se je naenkrat zazdel zelo pomemben. Prižgal ga je, nato pa raziskoval njegove funkcije, dokler ni v programu za urejanje besedil našel fliperja. Ta zanimiva igra ga je tako prevzela, da je z igranjem zaključil šele zvečer, in ker je bil ta dan zanj zelo utrujajoč, je relativno zgodaj odšel v sobico in zaspal.