Tretji dan

Tretji dan je imel Grafi za zgodnje vstajanje ravno toliko razlogov kot Drugi dan, torej približno natančno nič. Ko je okoli enajste ure končno premaknil ude in se z veliko muko prebil do kopalnice, se na hitro osvežil, pa je začel razmišljati.

Na njegovi lestvici priljubljenosti je razmišljanje že davno izgubilo brezupni boj za predzadnjo stopnico, kajti prehitela ga je celo skrb za psa. Zdaj pa, ko ubogega kužka ni več med nami (Bog naj se usmili njegove grešne duše), pa je razmišljanje zasedlo njegovo mesto. In ker je zjutraj običajno moral peljati psa na sprehod, tokrat pa ga ni mogel, je pač prešel na naslednje opravilo in pognal svojo opečnat parni stroj v polni tek.

Če se človek, kot je Kretenograf, odloči, da bo nekaj časa razmišljal, bo pač nekaj časa razmišljal. Od te namere ga lahko odvrne le najbolj skrajna situacija, na primer požar ali pa precej boleč pristanek vesoljske ladje v njegov popek. Čeprav se tisti trenutek nobena od naštetih stvari ni zgodila, pa je Grafi vseeno takoj ustavil svojo opeko. Po kratkem razmisleku je namreč ugotovil, da nima o čem razmišljati. Zavil je v kuhinjo, si ocvrl jajce, ga vrgel v koš in pojedel lupino.

Med odločanjem, kaj si bo skuhal za kosilo, pa se je nečesa spomnil. Spomnil pa se je treh stvari: nečesa pomembnega, nečesa čudnega in nečesa nemogočega. Ko bi bila njegova parnostrojna opeka v polnem teku, bi takoj vedel, za kaj gre, ker pa ni bila, je zato porabil kar nekaj minut. Zaključil je, da je to ena in ista skrivnost, namreč zakaj je včeraj zvečer njegova ura preskočila iz 0.39 na 0.46. Kam je izginilo tistih sedem minut? So ga ugrabili vesoljci? So mu izbrisali spomin? Čeprav njegov spomin ni bil kaj dosti vreden, je bil Grafi vseeno ponosen nanj, saj je bil vsaj njegov. Ali zdaj ni več njegov? Porajala so se mu vprašanja, in bolj kot je poskušal odgovoriti nanje, več novih je prihajalo. Kdo bi sploh pustil listek v koži mrtvega psa? Kako in kdaj je prišel tja? Kdo je ubil Kennedyja? Kaj bo danes jedel za kosilo? Na prav nobeno od teh vprašanj ni dobil odgovora. Domneval je, da bi v razmišljajočem načinu delovanja parnoopečnega stroja lahko odgovoril vsaj na katero izmed teh, ampak glava se pač ni hotela zbuditi. Se bo že kdaj drugič s tem ubadal, je pomislil, in se odločil, da bo za kosilo jedel ribo.

Grafi je bil zasvojen z morsko hrano. Na morje je hodil le zaradi svežih lignjev, pa solat s hobotnico, tudi raznih rakov se ni branil, ampak najbolj v slast so mu šle ribe. Pa ne samo to, da so ribe odličnega okusa, tudi zdrave so, in za Grafija nič na svetu ni bilo pomembnejše od zdravja. Večni nezadovoljneži so mu oporekali, češ da so bili potniki na Titaniku odličnega zdravja, pa so vseeno pomrli, je gladko zavračal z argumentom, da so umrli zaradi prehlada (Če bi jedli ribe, bi verjetno preživeli v ledenomrzli vodi, ali pa bi jim celo zrasle škrge), kar zagotovo ni znak dobrega zdravja. Zaradi svoje skrbi za zdravje se je skrbno izogibal jabolkom, saj nikakor ni želel odpoditi svojega zdravnika, dobrega prijatelja Slavka (njegovo pravo ime je sicer Burekoslav, ampak gledati, kako se ljudem cedijo sline vsakič ko slišijo tvoje ime, je prenaporno) . Pravzaprav ga je obiskoval skoraj vsak dan, ker je bolje preprečevati kot zdraviti, in Grafi si tudi zaradi brezštevilnih obveznosti ni mogel privoščiti bolezni. Vendar pa kljub tej rednosti, najverjetneje prav zaradi nje, Grafi ni bil Slavkov najljubši pacient (čeprav je bil edini; uvrstil se je namreč celo za vselejsesuvajoči se pisarniški AMD-jev računalnik). Zato mu je večkrat predpisal kakšno šibko zdravilo, le zato, da bi se ga znebil. Preobrat pa se je zgodil, ko so Grafija odpustili. Zdaj je imel še več časa za obiske pri zdravniku, kar le tega ni najbolj veselilo. Povabil je pacienta na kavo, medicinski sestri je naročil, naj v Grafijevo skodelico zlije nekaj kapljic strupa. Grafi pa zaradi skrbi za zdravje ni spil kave, ampak jo je raje prepustil Slavku. Ta pa, raztresen kot je bil (približno tako kot pošta po Grafijevem zadnjem delovnem dnevu), jo je spil in se čez nekaj ur zgrudil na domačem vrtičku. Ko je Grafi zvedel, da tudi zdravniki umirajo mladi, je izgubil vse svoje zaupanje vanje in raje sam skrbel za svoje blagostanje.

Ribe imajo še eno čudovito sestavino, fosfor, ki pospešuje razvoj možganov. Da bi Grafi v svojem življenju nadoknadil razliko do drugih ljudi, bi moral vsak dan pojesti kakšnih sedemdeset kilogramov rib, ampak tudi kilogram na teden je nekaj. Iz zamrzovalne skrinje je vzel osličev file. Ob tem se je zamislil, kako to da je morski oslič večji od morskega konjička, medtem ko je kopenski konj večji od osla? To vprašanje je dodal na seznam nerešenih vprašanj, ki mu je zdaj zasedal že štiri četrtine glave. Ribo je položil na vroče olje, počakal nekaj minut in jo pojedel.

Kmalu je začutil delovanje fosforja, kajti njegova strojnoparna opeka je zopet začela mleti. Tokrat se je tudi spomnil, o čem naj razmišlja, o dogodkih prejšnje noči, seveda. In bolj kot je razmišljaj, manj je vedel, in manj kot je vedel, bolj je moral razmišljati, da bi sploh kaj vedel. Po dobri uri takega produktivnega razmišljanja se je počutil kot Sokrat, ker je resnično vedel le to, da nič ne ve. Bil je izjemno ponosen na to ugotovitev, saj drugi še tega ne vedo.

Po vsakodnevnem ravnopravdolgem nakavčnem pokosilnem počitku (rad ga je tako imenoval, saj je zvenel učeno in prav nič lenobno) mu je kar naenkrat postalo dolgčas. Bil je tisti čas, ko si vsi televizijski delavci na počitku in so na sporedih same dolgočasne oddaje. Čeprav je imel satelitsko televizijo, ki jo oddajajo v krajih, kjer so odmor za kosilo že zdavnaj ukinili, pa tudi na tujih programih ni bilo nič zanimivega. Pravzaprav bi lahko rekli, poznavajoč Grafijevo znanje tujih jezikov (govoril je le materinega, ki ga pa žal ni razumel nihče drug), da so bile njemu na tujih programih zanimive le tiste oddaje, ki so jih črtali iz programa zaradi njihove neprimernosti za starejše od 5 let, in pa tiste, ki so jih ravno tako črtali zaradi neprimernosti za mlajše od 18 let. Grafi, ki je bil sicer biološko že precej čez osemnajst, se je namreč še vedno počutil kot kakšen petnajstletnik. Nič čudnega, da ni maral biologije.



Zopet je pomislil na dogodke prejšnje noči. Pomislil je na manjkajoče minute, nato na svojega ubogega bivšega kužka, potem pa na pričevanja tistih ljudi, ki trdijo, da so jih ugrabili vesoljci. Svoja pričevanja običajno dopolnijo in podkrepijo pod hipnozo. To je bila dobra ideja, in Grafi se je odločil, da bo obiskal hipnotizerja, hipnotizanta ali celo hipnotizista. Ni vedel, kako se reče človeku, ki nasproti sedečega človeka uspava (hipnozer, hipnotron, profesor,…), ampak zdelo se mu je, da je eden izmed prejšnjih izrazov pravšnji.

Seveda je kot vsako velemesto tudi Podritje imelo več zdravnikov, ne samo Slavka, in ni vrag da ne bi kakšen izmed njih obvladal te mojstrske veščine. Vseeno pa se je zaradi prekipevajoče življenjske energije Grafi odločil, da ga bo obiskal naslednji dan, popoldne pa aktivno preživel na kavču ob prenosu balinarskega derbija med Podritjem in sosednjim mestom, katerega ime ni primerno za mladino. Kako lahko rečem, da na televiziji ni nič zanimivega, ko pa je na sporedu najzanimivejša in najbolj razburljiva stvar v življenju vsakega patriotskega Podritčana? Na tem mestu bi bilo koristno poudariti, da kljub hitrosti, dokaj nenavadni za preprost Grafije um, odločitev za obisk hipno … hipno … no, tistega dohtarja ki te uspava, traja nekaj ur. In tako je Grafi zaključil svoj razmislek ravno ob tisti uri, ko so na treh različnih programih štiri različne stvari, od katerih bi Grafi najraje gledal kar vse. Seveda je brez pomišljanja vžgal televizijski sprejemnik, obrnil na balinanje, ki ga seveda ni smel zamuditi, si pripravil prigrizek in se usedel na kavč. Tako je minil še en dolg dan v Grafijevem kratkem življenju. Kako minljiv je človek proti materi Zemlji …